Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emannuel Macron v uradnih prostorih kanclerke v Berlinu, Nemčija, 15. maj 2017.
ReutersPrva dejanja novega francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je 15. maja obiskal Berlin in imenoval člane svojega kabineta, že omogočajo previdno oceno, kako realne so ambiciozne zaveze o reformi EU in kakšna bo nova zunanjepolitična usmeritev novega voditelja Francije.
Macron se je mudil v prestolnici Nemčije že naslednji dan po svojem nastopu na funkcijo. Med srečanjem v Berlinu sta Marcon in Merkel izkazovala enotnost pri vprašanju, ali je nujno potrebna reforma Evropske unije. Za reševanje te naloge nameravata oba voditelja na novo zagnati francosko-nemško partnerstvo, ki je nekoč predstavljalo os, okoli katere se je vzpostavljala Evropska unijo skozi celotno povojno obdobje.
V tej luči se gleda tudi na Macronova imenovanja. Vodja njegovega kabineta je postal bivši župan Le Havra Edouard Phillippe, ki, kot pogosto poudarja večina medijev, tekoče govori nemški jezik. Položaj predsednikovega svetovalca je dobil nekdanji francoski veleposlanik v Nemčiji Philippe Etienne, ki je bil v preteklosti med drugim tudi svetovalec francoskega veleposlanika v Moskvi.
Kot je v intervjuju za RBTH povedala strokovnjakinja za francosko zgodovino in zunanjo politiko Evgenija Običkina z Moskovskega državnega inštituta za mednarodne odnose, so v Moskvi upali, da bi lahko Etienne postal francoski veleposlanik v Rusiji. Na njegovo ime so vezali določena upanja na izboljšanje odnosov med Rusijo in Francijo.Na čelo zunanjepolitičnega resorja je prišel nekdanji obrambni minister iz Hollandeovega kabineta Jean-Yves Le Drian. Marsikdo v njegovem imenovanju vidi željo Pariza, da bi bolj razvijali vojaške kapacitete Evropske unije. Direktor centra za francoske raziskave na Inštitutu za Evropo Ruske akademije znanosti Jurij Rubinski pravi, da si Francija za to prizadeva že od nekdaj.
Francoski predsednik Emannuel Macron sedi nasproti premierja Edouarda Phillipea (drugi z leve) med prvim srečanjem novega kabineta ministrov v pariški Elizejski palači v Franciji, 18. maj 2017. Na srečanju sta bila tudi minister za pravosodje Francois Bayrou ter minister za okoljevarstvo (desno) in tranzicijo Nicholas Holut (levo). Vir: Reuters
Nasploh so strokovnjaki prepričani, da bo novi kabinet do Rusije vodil takšno politiko, kot jo je Macron napovedoval že med predvolilno kampanjo. Takrat se je Macron zavzemal za sodelovanje z Rusijo pri pomembnih varnostnih vprašanjih, kot sta krizi v Siriji in Ukrajini, a hkrati opozoril, da ne namerava »podleči čarom Rusije«. Sogovorniki so prepričani, da bo na koncu politika Macrona do Rusije enaka, kot je bila pri predhodniku Francoisu Hollandu.
Nekateri analitiki so stališče Macrona o tesnejših odnosih z Nemčijo razlagali kot priznanje neodvisnosti Pariza od Berlina. Politolog Andrej Suzdaljcev z Visoke šole za ekonomijo je opozoril, da »se je že v času predsednika Hollanda čutilo, da v uniji prevladujeta Berlin in Merkel […] Pri formalnem sprejemanju odločitev s konsenzom je bila vodilni člen v zvezi Merklova.«
Strokovnjak je prepričan, da bo tudi reforma EU potekala tako, kot bo želel Berlin. Kako konkretno bo to izgledalo, bo jasno julija, ko se bo na vrhu voditeljev Francije in Nemčije obravnavala vsebina reforme EU.
Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron se rokujeta po tiskovni konferenci v Berlinu, 15. maj 2017. Vir: Reuters
Vodja Centra za nemške raziskave na Inštitutu za Evropo Ruske akademije znanosti Vladislav Belov pravi, da trenutno še ni podlage za trditev, da bo Macron »šel nasproti Merklovi«. »Ni se šel poklonit, ampak zato, da pokaže svojo moč drugemu močnemu partnerju … Izključena je možnost, da bo Francija kdaj samo kimala Nemčiji,« je prepričan analitik.
Macron pozdravlja predsednika Evropskega sveta Donalda Tuska (levo) ob prihodu v Elizejsko palačo, 17. maj 2017. Vir: Reuters
Strokovnjak je prepričan, da v razmerju med državama določeno vlogo igra francoska nacionalna mentaliteta, ki je povezana s tradicijo nasprotij med Parizom in Berlinom v preteklosti. Pomembno je tudi, da je Macron politični tekmec Merklove. »Trenutno Macron poskuša postati voditelj evropske ideje, evropskih reform, na enaki ravni kot Merklova,« sklepa Belov.
Običkina meni, da bo Macron krepil tandem z Nemčijo, a bo spreminjal odnose. Macron si prizadeva, da bi Pariz utrdil svoja stališča.
Strokovnjaki so si enotni, da se bo projekt evropskih integracij nadaljeval, ne glede na Brexit ali izide junijskih volitev v Franciji in septembrskih volitev v Nemčiji. V primeru Nemčije je Berlin »obsojen na integracijo«, je dejal Belov.
Sam meni, da bosta Pariz in Berlin sprožila »pozorno revizijo« evropskega projekta, da bi odpravila sedanje »birokratske ekscese«. EU se bo premikala v smeri konfederacije, »poskusi krepitve na nadnacionalnem nivoju pa bodo sprejeti zelo previdno«. »To je tisto, kar je Francija vedno hotela – poglobiti mehanizme integracije po kvaliteti in ne kvantiteti,« povzema strokovnjak.
O tem, kako bi na takšen scenarij morala reagirati Rusija, obstajajo različna mnenja. Prvi pristop, ki ga je javno večkrat podprl predsednik Vladimir Putin, je ruska podpora močni Evropski uniji. »Čim močnejši so naši partnerji, bolj zanesljivo se bodo razvijale naše gospodarske vezi,« je pojasnil Belov.
Kot pravi Suzdaljcev, pa v Rusiji hkrati obstaja drug pristop, ki je diametralno nasproten. Gre za prepričanje, da je v interesu Moskve razpad Evropske unije, cela vrsta »brexitov«. To izhaja iz razmišljanja, da blok nasprotuje Rusiji in podpira protiruske sankcije. Zaradi tega bi morala Moskva nasproti zagovornikom evropske ideje podpirati evroskeptike.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
