Kako je sovjetski “jedrski mož” preživel smrtonosno dozo sevanja

Blisk »svetlejši od tisočerih sonc«. S temi besedami je Anatolij Bugorski opisal to, kar je videl 13. julija 1978, ko je njegovo glavo prebodlo 76 GeV protonskega žarka. Kot se spominja fizik, ob tem ni občutil nobene bolečine, vendar je vedel, da bo trpel dolgoročne posledice.

Takrat 34-letni sovjetski fizik je delal na Inštitutu za fiziko osnovnih delcev v Moskovski regiji v kraju Protvino. Delal je na protonskem sinhrotronu U-70, ki je v tistih časih bil najmočnejši pospeševalnik in je držal svetovni rekord v proizvedeni energiji žarkov. 

Inštitut za fiziko osnovnih delcev. Protvino, Moskovska regija.

TASS

Sinhrotronski princip uporabljajo tudi v znamenitem Velikem hadronskem trkalniku (CERN), naprava pa pospeši atomske delce do izjemno visokih hitrosti, ki nato trčijo v vakumski cevi. Delce, ki nastanejo ob trku nato preučujejo. V poznih sedemdesetih letih so sovjeti načrtovali gradnjo lastnega trkalnika v kraju Protvino, U-70 pa bi služila kot ključna komponenta.

Vzdrževalno delo, ki ga je Bugorski opravljal na napravi je zahtevalo, da se postavi neposredno na pot protonskemu žarku, ki ga je oddajal sinhrotron. Kontrolnemu centru je naročil, da naj žarek izključijo »v 5 minutah«, vendar je bil na mestu minuto ali dve prej. Vrata v poskusno halo so zaradi nepazljivosti ostala po prejšnjem poskusu odprta, oznaka za nevarnost, ki je opozarjala na vključen žarek, pa ni delovala zaradi – ne boste verjeli - pregorele žarnice.

Vzdrževanje magnetov v kompleksu pospeševalnika.

Sergej Veličkin /TASS

Ko je Bugorski vstopil v halo, da bi preveril delovanje naprave, je žarek premera 2x3 mm prebodel zadnji del njegove lobanje in izvrtal majhno luknjo skozi njegovo srednje uho in izstopil blizu leve nosnice. V samo delčku sekunde je bil Bugorski izpostavljen sevanju 200-300.000 rentgenov – količini, ki je za 300-krat presegala smrtno dozo.

Test preživetja

Bugorski je kljub incidentu dokončal svoje delo in vse zapisal v dnevnik. Kot izkušen fizik in diplomant Moskovskega inštituta za fizični inženiring je vedel, da je bil incident zelo nenavaden. Ker se je bal posledic (naprava je bila strogo zaupna), dogodka ni takoj prijavil in se odpravil domov, kjer se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Leva stran njegovega obraza je kmalu zatekla, zato je Bugorski naslednje jutro spisal poročilo in bil takoj prepeljan v Moskvo.

Fizika so sprejeli na intenzivno nego v specializirani bolnišnici, kot prvega pacienta, ki je bil izpostavljen takšni dozi sevanja. Med njegovimi zdravniki je bila tudi Angelina Guskova, vodilna ruska radiologinja, ki je kasneje leta 1986 nadzorovala zdravljenje žrtev černobilske nesreče. Vse informacije v zvezi z zdravljenjem Bugorskega in njegovim okrevanjem so še zmeraj tajne.

pic.twitter.com/PYBgB8cswm (@Podkovyrin_Oleg)

Najprej so bili vsi prepričani, da fizik ne bo preživel, vendar je po 18 mesecih ponovno odšel na delo. Bugorski je povedal, da mu je »življenjska strast do športa« pomagala pri okrevanju.

»Bil sem eden od najboljših nogometašev in košarkarjev na inštitutu, s kolesom pa sem se vozil celo pozimi,« je povedal Bugorski in omenil še dva incidenta v svojem življenju, ko je bil zelo blizu smrti. Ko je nemška vojska med drugo svetovno vojno pozimi razdejala njegovo vas v Orjolski regiji, je bil Bugorski star komaj leto dni. Vzeli so ga materi in ga »vrgli iz hiše«, vendar kot po čudežu ni zmrznil, kljub nekajurni izpostavljenosti mrazu.

Kasneje v najstniških letih je utrpel hude krče, potem ko je prijel za električno žico. Več let po tem dogodku je v nekem intervjuju izjavil, da bi lahko služil kot poskusni primerek sposobnosti preživetja človeškega organizma.

Posledice

Bugorski je popolnoma oglušel na levo uho, leva stran njegovega obraza pa je ostala delno paralizirana in presenetljivo »mladostna«. Utrpel je tudi nekaj epileptičnih napadov, ki pa so se sčasoma umirili.

Več kot desetletje po incidentu je Bugorski dvakrat letno obiskal bolnišnico, kjer se je po preiskavah pogovarjal z drugimi bolniki, ki so trpeli za posledicami nesreč povezanih s sevanjem. »Vsi se med sabo poznamo, kot nekakšni bivši zaporniki. Ni nas mnogo in vsi poznamo zgodbe drug drugega. Večinoma so žalostne,« je povedal ob neki priložnosti.

Anatolij Bugorski, glavni koordinator poskusnih del na trkalniku U-70.

Andrej Solomonov /Global Look Press

Njegove intelektualne sposobnosti se sicer niso poslabšale, saj je uspel dokončati svojo doktorsko študijo na kateri je delal pred nesrečo. Kasneje sta z ženo dobila še sina Pjotra.

Tajna narava nesreče Bugorskega pa mu je onemogočila dostop do dokumentov, ki bi mu bili v pomoč pri zdravljenju. Kasneje je zato dobil status žrtve černobilske nesreče, saj njegova nesreča uradno ni bila zabeležena. Anatoliju je tako pomagala samo pomoč drugih kolegov iz Rusije in tujine.

Zaprtje sovjetskega trkalnika prav tako ni bilo v pomoč. Gradnja se je začela leta 1983 in bila zaključena leta 1994, vendar naprava zaradi pomanjkanja državnih sredstev nikoli ni zares začela obratovati. Trkalnik je danes še zmeraj zaprt, opravljajo pa samo najosnovnejša vzdrževalna dela.

Kako je lahko človek preživel izpostavljenost sevanju, ki je za nekaj stokrat presegalo smrtno dozo, ostaja skrivnost. Težko je primerjati primer Bugorskega z dobro znanimi primeri »jedrskega moža« Harolda McCluskeya ali Alberta Stevensa. Bugorski sevanju namreč ni bil izpostavljen s celotnim telesom in tudi sama izpostavljenost je trajala zelo kratek čas.

Za razliko od klasičnega nevrološkega primera Phineasa P. Gageja, Bugorski ni trpel za motnjami osebnosti ali izgubo spomina. Malo na šalo na koncu - morda tudi zato, ker so v sovjetski Rusiji stvari preprosto potekale obratno, kot drugje …

Kliknite tukaj in spoznajte kraj, ki je še nevarnejši od Černobila.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.