Boj z valkirami
MiG-25 (NATO klasifikacija Foxbat) je bil zamišljen kot odgovor na hipotetično nevarnost s strani ameriškega nadzvočnega bombnika B-58 in njegovih moderniziranih naslednikov, ki so bili sposobni prebiti sovjetsko protizračno obrambo in izvesti jedrski napad. Lovci-prestrezniki, ki so jih takrat premogli sovjeti, ameriškim letalom niso mogli učinkovito parirati, ne po hitrosti ne po višini leta.
Sovjetska letala MiG-21 in Su-15, ki so bila takrat v sestavi oborožitve, so bila nemočna proti strateškemu bombniku XB-70 Valkyrie, ameriško nadzvočno izvidniško letalo Lockheed SR-71 pa jih je prekašalo po visoki hitrosti 2,8 Macha. Cilj inženirjev, ki so delali na novem prestreznem lovcu je bil, da ga »poženejo« do 3.000 km/h in 23.000 metrov višine, s čimer bi bil primerljiv z ameriško Valkiro. Na koncu do velikega rivalstva dveh letal vendarle ni prišlo, saj se serijska proizvodnja XB-70 nikoli ni začela.
Dmitrij A. Mottl / Wikipedia
Super prestreznik
Letalski radio-elektronski sistem je prvič omogočal lovcu polavtomatski način delovanja, kar je bilo glede na pričakovane nove hitrosti nujno; človeški refleksi enostavno niso več bili dovolj hitri. Konstrukcija novega MiG-a je bila prva takšna v sovjetski proizvodnji lovskih letal. Letalo je bilo opremljeno z ravnimi bočnimi zračnimi šobami s horizontalnim klinom, dvema vertikalnima stabilizatorjema na repu in tankim krilom v trapezni obliki. Dva motorja sta bila razporejena na repnem delu trupa letala. Takšna geometrija je omogočala dosego rekordnih hitrosti za tiste čase in dosego izjemnih manevrirnih sposobnosti glede na tip letala.
Toplotna prepreka
Pri hitrostih, ki presegajo 2,5 Macha pride do velikega pregrevanja letalske konstrukcije, saj temperatura doseže tudi 400 stopinj Celzija, zaradi česar je bila uporaba tradicionalnih materialov pri izdelavi letala povsem izključena. Sovjetski projektanti so imeli na voljo titan, ki so ga uporabljali tudi Američani, vendar so se na koncu odločili za jeklo, ki predstavlja kar 80 % skupne mase lovca MiG-25. Preostalih 20 % sestavljajo legure iz titana in aluminija, ki so odporne na visoke temperature.
Aleks Beltjukov - RuSpotters Team / Wikipedia
Glavobol ameriških kongresnikov
Razvoj in testiranja novega prestreznika so se odvijala v strogi tajnosti. Svetovna javnost je za letalo prvič izvedela 9. julija 1967 na letalski paradi ob dnevu vojaškega letalstva v Domodedovu. Ko so štirje prestrezniki poleteli iznad tribun, je napovedovalec v nagovoru publiki razkril, da lahko lovec doseže hitrost do 3.000 km/h.
To je bila velika in precej neprijetna novica tudi za Zahod. V zvezi s tem je bilo sklicano celo izredno zasedanje v ameriškem Kongresu, posledica pa je bila pohitritev razvoja lovcev-prestreznikov F-14 in F-15. Karakteristike teh lovcev so bile podobne kot pri MiG-25, vendar sta zaostajala tako po dosegu najvišje hitrosti, kot po višini leta.
Iz svobodnega izbora
Izdaja kot spodbuda
Septembra 1976 je poročnik Viktor Belenko z lovcem MiG-25P iz vojaškega letališča na Ruskem daljnem vzhodu prebegnil na Japonsko in pristal na otoku Hokaido, kjer je zaprosil za politični azil. Letalo so razstavili in preučili ameriški strokovnjaki, mesec in pol zatem pa je bilo na zahtevo sovjetskih oblasti vrnjeno po delih.
Častnikova izdaja je Sovjetski zvezi prinesla veliko škodo, vendar je obenem imela tudi svojo pozitivno plat. Izdaja je doprinesla k izboljšanju bojne sposobnosti prestreznika, saj je potencialni sovražnik zdaj že vedel skrivnosti v zvezi z elektroniko. Sovjeti so po tem incidentu na vseh prestreznikih tipa MiG-25 zamenjali vso elektroniko, letalo pa je dobilo posodobljene instrumente za lociranje in sledenje ciljem ter oznako MiG-25PD.
Iznad vseh
Z letalom MiG-25 so postavili kar 29 svetovnih rekordov. Med njimi je tudi rekord, ki se je obdržal vse do danes. Gre za višinski rekord, ki ga je 21. avgusta 1977 postavil testni pilot Aleksander Fedotov, ko je s svojega lovca ponesel do neverjetne višine 37.650 metrov.