Štiri sovjetska orožja, ki so razblinila Hitlerjeve sanje o zmagi na vzhodni fronti

SU-152 Zveroboj

SU-152 Zveroboj

Slobodan Đukić
Avgusta leta 1943 je Državni obrambni komite ZSSR sprejel odločitev, da se Rdečo armado opremi z novimi vrstami oklepne in artilerijske tehnike, ki se bo lahko zoperstavila nemškim "pošastim" na vzhodni fronti.

Sovjetske enote na prvi frontni liniji so tako dobile težke tanke IS-1, havbice D-1 in samohodno artilerijo SU-122 in SU-152. Nove vrste oklepne tehnike so opazno zmanjšale dotedanjo nemško premoč na terenu, ki so jo predstavljali Tigri, Pantherji in Ferdinandi ob začetku bitke pri Kursku. Pojav nove nemške tehnike, ki je znatno prednjačila pred sovjetsko, je zahtevala pospešeno modernizacijo sovjetske bojne tehnike. Z uvedbo novega orožja se je Rdeča armada lahko neposredno postavila na pot nemškim tankovskim divizijam, brez da bi bila prisiljena v zasede in neskončno postavljanje okopov na prvih linijah, ki so izčrpavali sovjetske tankovske posadke.

IS-1

IS-1 s topom D-5 kalibra 85 mm

IS-1 je pomenil korenito modernizacijo sovjetskih težkih tankov KV-1 in KV-1S, ki so za nemško protitankovsko artilerijo predstavljali skoraj neuničljiv cilj v prvem letu spopadov. Testiranje novega tanka se je odvijalo marca in aprila leta 1943. Po uspešnih testiranjih je vojna komisija zaključila, da je ta tank kljub manjši masi bistveno kakovostnejši kar se tiče oklepne zaščite in splošne okretnosti na bojišču.

IS-1 je dobil nov top kalibra 85 mm, ki so ga zaradi njegove kompleksnosti proizvajali v omejenih količinah. Z njim je bilo mogoče uničiti nemškega Tigra na razdalji 1.000 m, kar je v primerjavi s starejšimi sovjetskimi tanki, ki so uporabljali 76-milimetrske topove predstavljalo velik korak naprej.

Sodeč po sovjetskih virih je lahko granata, izstreljena iz tega topa, prebila 140-milimetrsko homogeno jekleno ploščo na razdalji 500 m. S temi topovi so nato opremili tudi srednji tank T-34-85, ki po mnenju tako ruskih kot zahodnih tankovskih strokovnjakov predstavlja verjetno najboljši tank druge svetovne vojne.

Strelivo za top D-5 kalibra 85 mm

Poudariti je treba tudi to, da je težki tank IS-1 začetnik nove družine sovjetskih tankov. Vsega skupaj so napravili zgolj 130 primerkov, ki so jih uporabili pri osvobajanju Ukrajine leta 1944. IS-1 se je izkazal kot resen nasprotnik v bojih s famoznimi nemškimi Tigri, ki so nosili 88-milimetrske topove. Tank je imel čelno zaščito debeline 120 mm, ki je bila nameščena pod naklonom 30 stopinj, kar je omogočalo preživetje ob neposrednem udarcu z razdalje 500 m. Z nadaljnjo modernizacijo nemških tankov z novimi vrstami streliva in dodatno oklepno zaščito, pa je prva verzija tanka IS kmalu začela zaostajati. A že novembra leta 1943 so sovjetske tankovske vrste zapolnili tanki IS-2, ki so lomastili po terenu s 122-milimetrskim topom, ki je lahko prebil tudi oklep težkih nemških tankov, kot je bil Tiger II.

D-1

Havbica D-1 kalibra 152 mm

Težka havbica D-1 kalibra 152 mm je bila uvedena v oborožitev kot zamenjava za sicer zelo kakovostno ampak tehnično zastarelo težko havbico M-10/1938, ki so jo nehali proizvajati že leta 1941. D-1 je bila lažja od svojega predhodnika in se jo je dalo precej lažje transportirati med raznimi deli fronte, ki so pogosto trpeli za pomanjkljivo komunikacijo. Tudi nameščanje nove havbice je potekalo bistveno hitreje, vzdrževanje pa je bilo enostavnejše.

Havbice D-1 so začeli aktivno uporabljati v zaključni etapi bojev na vzhodni fronti v letih 1944-1945. Z njo so lahko Sovjeti prebijali utrjene betonske bunkerje na razdalji do 12.400 m. Eksplozija granate, izstreljene iz D-1, je napravila krater premera 3,5 in globine 1,2 m. Zaradi njene mobilnosti je bila havbica pogosto uporabljena pri protinapadih na sovražnikove položaje in tudi za uničevanje tankov in samohodnega orožja. Za D-1 je bil izdelan poseben tip streliva, ki je lahko prebil armirano betonsko ploščo debeline 1.140 mm. Sovjetski artilerijci so zelo cenili natančnost in rušilno moč omenjene granate.

V letih 1943-1945 je bilo narejenih 800 teh havbic, njihova proizvodnjapa je trajala vse do leta 1949, ko je bilo narejenih skupno 2.827 havbic tega tipa. Po koncu vojne so jih Sovjeti ogromno izvozili na Kitajsko, v Afganistan, Irak, Mozambik, Sirijo, Kubo, Albanijo, na Madžarsko in drugam.

SU-122

SU-122

Samohodno artilerijsko orožje Su-122 je Rdeča armada dobila avgusta 1943, čeprav se je njegova proizvodnja začela že decembra leta 1942. Razlog za tolikšno zakasnitev so bile številne izboljšave, ki so sledile začetni proizvodnji. SU-122 je eden izmed prvih razvojnih projektov samohodnega artilerijskega orožja, ki je bilo serijsko proizvedeno. Prva bojna preizkušnja za SU-122 se je odvila februarja 1943.

Osnovna oborožitev SU-122 je bila modifikacija vlečne havbice M-30/1938 kalibra 122 mm. Bistvenih razlik med njima, razen namerilnega sistema, ni bilo. Učinkovit domet te havbice je dosegal do 8 km, njena prebojna moč pa je omogočala tudi uporabo proti tankom. Vendar pa so takšni "podvigi" zahtevali izjemno izkušeno in hladnokrvno posadko, saj je bil oklep SU-122 relativno tanek. Vsak zgrešen strel je posadko zato izpostavil veliki nevarnosti.

Precej uspešnejše je to orožje bilo proti sovražnikovi živi sili in lahkim oklepnim ciljem. Enote SU-122 so bile postavljene načeloma v drugi liniji za tanki, katerim so dajale ognjeno podporo. Pri obrambi položajev so havbico pogosto uporabljali za zasede. Med vojno je bilo izdelanih okoli 650 primerkov.

SU-152

SU-152

Težko samohodno orožje SU-152 je bilo narejeno na osnovi tanka KV-1S. Nanj so namestili oklepno ohišje in top kalibra 152 mm. Glede na njegovo uporabo je šlo bolj za jurišno orožje za ognjeno podporo, kot pa za protitankovsko sredstvo. Vozilo je bilo opremljeno z dvema nišanoma: panoramskim in teleskopskim.

Vzdevek Zveroboj (Šentjanževka), ki ga je prejel SU-152, ni prišel kar tako. Samohodka je prvič debitirala tekom bitke pri Kursku poleti 1943. Čeprav skupno število teh oklepnih pošasti ni preseglo več kot 24 primerkov, je bila to edina sovjetska tehnika, ki se je takrat lahko enakomerno kosala s posodobljenimi nemškimi tanki na daljših razdaljah.

Neka posadka pod poveljstvom majorja Sankovskega je samo v enem dnevu bitke onesposobila deset nemških tankov. Skupina 24 samohodk SU-152, ki so sodelovale v bitki, je uspela uničiti ali težko poškodovati 12 težkih nemških tankov Tiger.

Omeniti velja še to, da strelivo, ki so ga pri tem uporabljali, ni zmeraj prebilo tankovskega oklepa, je pa eksplozija granate v bližini tanka le-tega marsikdaj dovolj poškodovala, da ni mogel nadaljevati boja. SU-152 je bilo odlično orožje za ognjeno podporo, ki je lahko uničilo vsak utrjeni položaj. Edina resna pomanjkljivost je bila počasna hitrost streljanja (vsega 2 granati na minuto). Kjerkoli se je pojavil SU-152, pa je sovragu nagnal strah v kosti. Do januarja 1944 so proizvedli skupno 670 primerkov.

Oglejte si še fotografije bitke pri Kursku, največje tankovske bitke v zgodovini.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke