Ruski znanstvenik pojasnil: O ameriškem pristanku na Luni ne more biti dvoma!

Kosticin je v odgovoru na vprašanje povedal, kakšni dokazi obstajajo za to, da so ZDA v letih 1969-1972 dejansko opravljale polete na Luno, prav tako je komentiral dilemo, ali bi lahko Američani izdelali lunarno prst na Zemlji in jo nato lažno predstavili kot dokaz.

»Vprašanje, ali so Američani pristali na Luni, ni kontroverzno. Kljub temu še naprej obstaja vrsta špekulacij in teorij zarot na to temo, ki v glavnem prihajajo s strani ljudi, ki nimajo nobenega strokovnega znanja o vesolju,« je bil neposreden Kosticin in dodal: »Niti enega kozmonavta ne boste slišali trditi, da Američani niso pristali na Luni.«

»Razvoj in izvedbo ameriškega programa človeške misije na Luno pod oznako Apollo leta 1961 je spremljal ves svet, vključno s Sovjetsko zvezo. Američani so v obdobju 1969-1972 izvedli sedem lunarnih misij, od katerih se je ena končala neuspešno,« je povedal strokovnjak.

»Misijo Apollo 13 so izvedli 11. aprila 1970 po dveh uspešnih misijah Apollo 11 in Apollo 12, vendar se je končala neuspešno. Zaradi eksplozije na servisnem modulu je ta začel izgubljati kisik, plovilo pa je padlo v nekontroliran let. Takrat je bila sprejeta odločitev za nadaljevanje poti proti Luni, da bi izkoristili njeno gravitacijo za povratek na Zemljo, saj bi lahko v nasprotnem primeru zmanjkalo goriva za pot nazaj. Po tem incidentu so Američani še štirikrat pristali na Luni,« je razložil Kosticin.

Kaj pa ponarejanje prsti z Lune? »Lunarno prst je nemogoče ponarediti. Američani so s sedmih misij na Zemljo prinesli preko 150 kilogramov prsti, v glavnem bazalta. Material so nato preučevali znanstveniki iz raznih držav – Nemčije, Francije, Sovjetske zveze,« pravi znanstvenik.

»Bazalt imamo tudi na Zemlji, vendar se njegova kemijska zgradba, lastnosti in struktura bistveno razlikujejo od tistega na Luni. Američani so prinesli vzorce tal, ki so stari približno toliko kot naše Osončje,« pojasnjuje Kosticin in dodaja: »Potrebno je poudariti, da sta Zemlja in Luna nastali približno v istem času, a se na Zemlji zaradi tektonskih procesov prvotne kamnine niso obdržale.«

»Na Zemlji se kamnine menjavajo zaradi eluvialnih procesov. Snov, ki se tvori na površju našega planeta, neprestano tone v podzemlje in se tam drobi. Na Luni so eluvialni procesi drugačni, povzročajo pa jih sončni vetrovi (stalni tokovi nabitih delcev, ki prihajajo iz zgornje plasti Sonca, op. prev.). Česa takega na Zemlji nimamo. Sončev veter postopoma drobi skalovje na Luni. To zdrobljeno skalovje imenujemo regalit in prekriva obsežne dele Lune. Američani so tudi to prinesli na Zemljo in s preučevanjem regalita ugotovili časovni potek procesov, ki se odvijajo na Luninem površju.«

»Lažno uprizarjanje pristanka na Luni bi bilo težje in dražje od dejanskega pristanka, nakar bi morali takšno prevaro hraniti v trajni tajnosti, kar je nemogoče. NASA bi morala držati svoje dokumente v tajnosti ob dejstvu, da so pri programu Apollo sodelovala številna neodvisna podjetja,« poudarja strokovnjak.

»Sume svetovne javnosti v verodostojnost pristanka na Luni so povzročili razni dokumentarni filmi, v katerih pa so Američani za boljšo demonstracijo pristanka dejansko uporabljali posnetke, ki so bili narejeni v filmskem studiu,« zaključi Kosticin.

Preberite še:

Misija ExoMars: Kako Rusija in Evropa skupaj iščeta sledi življenja na rdečem planetu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.