Po tem, ko se je prah okoli teh dogodkov že malo polegel, je ruski vojaški strokovnjak Anton Lavrov v zapisu za Izvestija pojasnil, da so, kar se tiče orožij, Izraelci v teh napadih uničili (le) dva stacionarna sirska radarja in en protizračni raketni sistem, kar je priznalo tudi njihovo lastno obrambno ministrstvo. Tudi v celotni vojni v Siriji so, v nasprotju s posameznimi retoričnimi grožnjami o popolnem uničenju, uspeli uničiti le majhen odstotek sirske protizračne obrambe, zato o kakšnem kolapsu ni mogoče govoriti.
Za največji uspeh tistih napadov na sirske sile je štelo uničenje enega sistema protizračne obrambe ruske izdelave Pancir-S1. Toda pozorna preučitev objavljenega posnetka kaže, da takrat ta pancir ni bil aktiven, ampak na ponovnem polnjenju in nezmožen obrambe, zato ni mogoče govoriti o dokazani premoči izraelskega orožja nad tem sistemom, poudarja Lavrov. Gre za podobno zgodbo kot v primeru maja 2018. V izraelskih kadrih iz napada je mogoče poleg tega zaslediti, kako drugi Pancir-S1 odvrne skupinski napad s preciznim orožjem, a so posnetki prirejeni tako, da je to videti kot prikaz uničenja pancirja.
Izraelci so v tistih napadih uničili manj kot polovico zastavljenih ciljev. Poleg Damaska so bili najdeni tudi ostanki izraelske rakete Spike s številnimi sledmi delovanja ruske protiletalske rakete, kar kaže, da so omenjeni ruski sistemi očitno lahko kos temu izraelskemu orožju.
Seveda imajo izraelske sile precejšnjo moč v zraku, napredno precizno orožje z dolgim dometom in brezpilotne letalnike, s čimer so izgube na sirski strani neizbežne, vendar gre tu preprosto za premoč v razmerju in številčnosti sil, ne pa za neučinkovitost ruskih sistemov samih po sebi, meni Lavrov.
»Od sodobnega ruskega orožja ima Sirija samo protizračne raketne sisteme malega dometa, ki se jih uporablja za objektivno obrambo, ti ne morejo obrniti strateške situacije v zraku. Za to so potrebni čisto drugi sistemi, vendar usposabljanje osebja za S-300, ki so bili predani Siriji in imajo večji domet in kompleksnost, še ni zaključeno. Ti sistemi še ne odvračajo zračnih napadov. Pa tudi po tem, ko bodo uvedeni v oborožitev, grožnja ne bo v celoti izničena,« razlaga ruski vojaški strokovnjak.
Drugače povedano: »Tudi z grobo silo brez tehnološke prefinjenosti je mogoče premagati zaščito vsakega protizračnega sistema, pa najsi gre za Pancir, izraelsko Železno kupolo, ameriški Aegis ali naš S-400. Konec koncev še najboljši sistem na svetu ne more sestreliti več letal, kot ima na voljo raket za izstrelitev.«
Lavrov je zapis sklenil z mislijo, da je sirska protizračna obramba daleč od optimalne forme, a vseeno povzroča težave izraelskim zračnim silam, pozitivne in negativne izkušnje z uporabo ruskih sistemov v sirskih vrstah pa bodo v prihodnje koristile Siriji in Rusiji.
Podobnih misli je tudi novinar portala Gazeta.ru, ki poleg že povedanega dodaja naslednje: »Kritiki sistema Pancir morajo razumeti, da je to le majhen element v zelo kompleksnem in pozorno sestavljenem sistemu protizračne obrambe, pancir pa bo deloval učinkovito le takrat, ko bo funkcioniral v okviru tega sistema. Ni hujšega za ugled sistema, kot če samo enega ali dva pancirja postavimo nasproti množičnemu letalskemu in raketnemu napadu, ko gostota naleta (število ciljev na minuto) presega bojne zmožnosti pancirja, za povrh pa dodatne elektronske motnje otežijo oceno stanja v zraku in izvedbo protiukrepov. Sodoben sistem protizračne obrambe poleg raketne obrambe vključuje tudi lovska letala, radarska in izvidniška sredstva od vesoljskih do radijskih ter sredstva elektronske obrambe.«
Ta pisec tako zavrača trditve nekaterih kritikov, da so izraelski napadi deklasirali izvozni potencial sistemov Pancir-S1.
Preberite še: Kako bodo »samomorilski« brezpilotniki vplivali na bojišče prihodnosti?