Kitajske skrivnosti bombardiranja Beograda

Kitajski zunanji minister si ogleduje ruševine kitajskega veleposlaništva v Beogradu, 3. december 2000.

Kitajski zunanji minister si ogleduje ruševine kitajskega veleposlaništva v Beogradu, 3. december 2000.

AP
Bombardiranje kitajskega veleposlaništva v Beogradu je eden ob najbolj skrivnostnih dogodkov iz leta 1999. Raziskava, ki jo je leta 2013 za Russia Beyond izvedel znani ruski vojaški analitik Dmitrij Litovkin, kaže, da nepričakovani ključ do odgovorov morda leži v okolici Moskve in na obali Južnega kitajskega morja.

Uničenje veleposlaništva Ljudske republike Kitajske med bombardiranjem Beograda je še vedno ena od glavnih ovir v normalizaciji odnosov med Pekingom in Washingtonom. Peking namreč pričakuje uradno opravičilo in kompenzacijo družinam umrlih v zgradbi veleposlaništva, Washington se po drugi strani sklicuje na vojaško naravo cilja in na napako v zemljevidih, ki je privedla do diplomatskega nesporazuma.

Govora je o dogodku 7. maja 1999 v času intenzivnega bombardiranja Beograda. NATO na čelu z ZDA je želel z bombardiranjem popolnoma uničiti sistem poveljevanja in oskrbe vojske ZR Jugoslavije. Ena od manevrirnih raket tipa BGM-109 Tomahawk, izstreljena iz bombnika B-2, pa je namesto vojaškega objekta zadela veleposlaništvo Kitajske. V zgradbi so se takrat nahajali dva novinarja in soproga enega od teh. V napadu so vsi trije umrli.

Bombnik B-2.

Peking je vložil uradni protest. Predstavniki Nata so dejali, da je bil cilj bombardiranja zgradba Zvezne uprave za oskrbo, ki se je nahajala poleg veleposlaništva in je domnevno oskrbovala srbske enote, raketa pa je veleposlaništvo zadela čisto slučajno, ker je oddajala neprekinjen radijski signal. Vojaški strokovnjaki so prisotnost signala interpretirali kot rezultat dela nekakšne poveljniške točke srbske vojske in so zato uničenje tega cilja smatrali za upravičeno.

S tem bi se lahko celotna zgodba zaključila. Jasno je, da je med intenzivnim bombardiranjem velikih mest težko računati na selektivno zadevanje ciljev. Iz tega razloga v trenutku bombardiranja v zgradbi veleposlaništva ni bilo diplomatskih predstavnikov, ki so bili pravočasno evakuirani z območja vojaških bojev. Posamezna dejstva pa kažejo, da bi bilo lahko uničenje veleposlaništva načrtovana akcija.

Strateške in taktične manevrirne rakete Tomahawk predstavljajo glavno udarno sredstvo ameriške mornarice in letalstva. V odvisnosti od bojnega polnjenja lahko BGM-109 leti skoraj 3000 km. Raketo do cilja vodijo s pomočjo nekaj sistemov, ki ji omogočajo zelo nizek let (do 5 m) in hkratno avtomatsko spremljanje reliefa terena, nad katerim leti. V njenem vodenju sodeluje tudi navigacijski sistem  GPS, s katerim lahko raketa natančno zadene cilj. Bojna glava lahko tehta med 150 in 450 kg, kar zadošča za uničenje cele ladje na morju, dobro zaščitene poveljniške točke ali pa kar celega mesta, če raketa nosi jedrsko bojno konico.

Ruševine kitajske ambasade v Novem Beogradu.

Med operacijo proti Iraku pod nazivom "Puščavska nevihta", ki se je odvijala pred bombardiranjem Jugoslavije, sta mornarica in letalstvo ZDA vsakodnevno na Bagdad spuščala tudi po nekaj tisoč raket BGM-109 Tomahawk, ki so popolnoma zlomile iraški sistem protizračne obrambe in strateške obrambne objekte. Američani pri tem niso izgubili niti enega nosilca manevrirnih raket, saj so jih izstreljevali z oddaljenosti, ki je bila izven dometa iraškega orožja.

Ista taktika je bila uporabljena tudi pri bombardiranju Beograda, a tukaj ni šlo vse gladko. Na območju bojevanja je bilo na primer precej oblačno, zato je prihajalo do motenj pri prejemanju točnih koordinat iz satelitskega navigacijskega sistema GPS. Zato je tudi odpovedoval sistem za vodenje omenjenih raket, predstavniki Nata pa so sami priznali, da rakete pogosto ne zadenejo določenih ciljev. Ravno to dejstvo so kasneje navajali kot enega od vzrokov, zaradi katerih raketa padla na kitajsko ambasado, čeprav so "ciljali sosednjo stavbo".

Po nekaterih informacijah, o katerih so kasneje govorili tudi predstavniki Nata, so Američani napake sistema GPS kompenzirali s pošiljanjem nekaj enot v Beograd, ki so z radijskimi signali s posebnih lokatorjev označevali cilje, ki jih je potrebno uničiti. V prid tej razlagi govori tudi dejstvo, da so predstavniki Nata v svojem opravičilu za uničenje veleposlaništva večkrat omenili, da so se med načrtovanjem operacije uporabljali zastareli zemljevidi Beograda. Z drugimi besedami: niso se zmotile le rakete, ampak tudi vojaki.

Ta zgodba pa ima tudi nepričakovan zaplet. Vojna v Jugoslaviji ima še eno nerešeno uganko: Kako je bilo sestreljeno ameriško nevidno letalo F-117A? Ta stroj je bil narejen za reševanje posebnih in zelo občutljivih nalog. Oglata krila letala, ki spominjajo na bumerang, bi morala narediti letalo nevidno za nasprotnikove radarje. V Iraku je bilo letalo zelo uspešno, v Jugoslaviji pa je doživelo popoln polom.

Razbitine letala F-117A, sestreljenega 27. marca 1999, blizu vasi Buđanovci.

Srbski viri trdijo, da je bilo letalo sestreljeno z zastarelim sovjetskim protiletalskim raketnim sistemom S-125 Neva, medtem ko strokovnjaki trdijo, da je sistem tako zastarel, da z njegovo pomočjo nihče ne ni mogel storiti ničesar, saj njegov radar fizično ne more prepoznati letala, izdelanega s stealth tehnologijo. Srbi so imeli še en kompleks protizračne obrambe sovjetske proizvodnje tipa Kub, a tudi ta po mnenju strokovnjakov ni primeren za prestrezanje letal F-117A. Kaj se je torej zgodilo?

Skrivnost sestreljenega letala je bila razkrita slučajno. V muzeju znanstveno-raziskovalnega inštituta Tihomirov v Žukovskem pri Moskvi se je pojavil nov razstavni predmet: del kabine nesrečnega ameriškega bombnika. Napis pod eksponatom nedvoumno pravi, da je bil cilj zadet z raketo ruskega protiletalskega sistema Buk. To pojasnilo je prineslo tudi novo nejasnost. Srbska vojska takrat namreč ni posedovala sistema Buk. Kar se tiče samega letala, so se njegovi deli na enako skrivnosten način nenadoma pojavili v mestu Žukovski na Inštitut za aeronavtiko Gromov, sicer glavni znanstveni ustanovi Rusije, ki se ukvarja s proizvajanjem novih materialov in tehnologij ter s testiranjem perspektivne letalske tehnike.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna

Kasneje so Američani vseeno poskušali rešiti primer bombardiranja kitajskega veleposlaništva. Zamenjali so enega od vodij Cie, mnogi šefi pa so dobili opozorilo. Pekingu to ni bilo dovolj. Takratni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva je od Washingtona zahteval, da "kaznujejo krivce, kitajski vladi in kitajskemu narodu pa ponudijo zadovoljujočo obrazložitev," saj Peking ne verjame, da je šlo zgolj za tragično napako.

Po teh besedah je sledil tudi konkreten kitajski korak. Dve leti po vojni v Srbiji so kitajski lovci prestregli ameriško izvidniško letalo EP-3 in ga prisilili k pristanku. Letalo je opravljalo redni let nad Južnim kitajskim morjem. Obe državi sta dvigovali prah okoli tega dogodka, tako kot v primeru veleposlaništva. Washington je po diplomatskih kanalih vztrajal, naj Peking vrne letalo in posadko 20 vojakov. Pilote so izpustili po 11 dneh, vohunsko letalo pa je bilo vrnjeno šele nekaj mesecev kasneje, razstavljeno na dele.

In to še ni vse: Pentagon je moral za prevoz teh delov najeti rusko tovorno letalo An-124 Ruslan, saj Kitajci na svoje ozemlje niso spustili ameriškega tovornega letala.

Avtor članka je kapetan tretjega ranga v rezervi in vojaški strokovnjak časopisa Izvestija. © Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še:

Osiromašeni uran na Balkanu: Ruski strokovnjak o projektilih, ki so padali na Jugoslavijo

Je Rdeča armada osvobajala ali osvajala Jugoslavijo?

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke