V Moskvi že lahko plačate »z obrazom« v nekaterih kavarnah in s prstnim odtisom v nekaterih veleblagovnicah, s fotografijo in prstnim odtisom je mogoče priti skozi kontrolo potnih listov na letališču Šeremetjevo, s fotografijo in posnetkom glasu so na voljo nekatere bančne storitve.
Vsaj deset ruskih mest ima že ulične kamere s funkcijo prepoznavanja obrazov (večina mestnih oblasti o teh eksperimentih z biometrijo ne spregovori), ki jih policija uporablja za iskanje storilcev kaznivih dejanj. V trgovinah take kamere uporabljajo proti tatvinam, na nogometnih stadionih pa proti huliganom. TASS piše, da so te tehnologije aktivne in bodo Rusijo že v dveh, treh letih dodobra spremenile.
Decembra 2018 je odmevala zgodba, ko je ulična kamera ujela prebivalca Kemerova, ki ga je policija iskala zaradi ropov, in njegovo lokacijo sporočila policistom na pametne telefone – prijet je bil čez nekaj minut v bližnji trgovini in pozneje je bil prisiljen priznati svoja dejanja. Sistem se ni zmotil in je prepoznal pravega človeka. Eden od ustanoviteljev zagonskega podjetja NtechLab Artjom Kuharenko razkriva, da lahko algoritem primerja obraze mimoidočih z obrazi v bazi iskanih kar 200-krat na sekundo in še isto sekundo javi podatke o osebi in njeni lokaciji, če odkrije ujemanje. S takšno hitrostjo se človek ne more primerjati.
To je omogočil algoritem omenjenega podjetja, ki so ga ustanovili diplomanti moskovskih tehničnih univerz in je med drugim razvil podoben sistem za prepoznavanje obrazov FindFace, s katerim ste po obrazih lahko odkrivali uporabnike omrežja VKontakte. Njihova tehnologija za ulične kamere je bila v Moskvi poskusno zagnana leta 2017 in aktivno rabljena med svetovnim prvenstvom v nogometu 2018. V času tekem so te kamere pomagale policiji prijeti okoli sto iskanih oseb na območju stadiona in dveh navijaških con. Sedaj kamere s prepoznavanjem oseb v Moskvi obratujejo na nekaterih javnih mestih na prostem, v nekaterih podhodih, ponekod na metroju. Ni javno znano, koliko točno jih je, a uradniki napovedujejo, da jih bo do konca leta 2019 v ruski prestolnici že 105 tisoč.
Pred kratkim so s to tehnologijo našli kradljivca slike iz Tretjakovske galerije, slike Aj-Petri, Krim slikarja Arhipa Kuindžija, o tej tatvini smo pisali tudi na našem portalu. Strokovnjaki, povezani s sistemom Varno mesto, so z algoritmom identificirali tega moškega in po kamerah ugotavljali, kam se je odpravil.
NtechLab sedaj preizkuša algoritem v vsaj desetih ruskih regijah, poleg tega obstajajo še nekatera druga podobna zagonska podjetja s podobnimi rešitvami. Kamere – »oči sistema« – beležijo obraze, fotografije, registrske tablice v obliki temnih in svetlih linij, pik in geometrijskih figur. Algoritem – »možgani sistema« – vse te znake združujejo v kompleksne sisteme, jih v njih primerjajo med seboj in iščejo ujemanja. »Tako na primer dobimo odgovor, ali vidimo na dveh fotografijah istega človeka ali ne,« je pojasnil Kuharenko.
Kako natančno je to prepoznavanje, je odvisno od mnogih pogojev, med drugim od resolucije kamere, kakovosti slike, svetlobe in raznih dejavnikov, ki lahko motijo sliko v okolju. Zanje so bolj ugodni pogoji v čistih okoljih, na primer na letališču Šeremetjevo, kjer se človek postavi pred kamero na beli steni. Ulične kamere se morajo znajti v bolj »divjih« pogojih, med množico ljudi s takšnimi in drugačnimi pokrivali, oblačili, šali itd. Včasih se v takih primerih obraze primerja s fotoroboti. A tudi na tem področju so ruski razvijalci, kot so NtechLab, VisionLabs ali Vokord, med vodilnimi v svetu, kar dokazujejo na mednarodnih tekmovanjih. TASS piše, da je to pri Rusiji in Kitajski delno povezano s tem, da je v teh država veliko povpraševanje po takih tehnologijah, hkrati pa imata dobro matematično šolo in močne programerje.
Po besedah Kuharenka je njihov algoritem v uličnih pogojih 90% natančen. Pogosteje se zgodi, da sistem ne prepozna človeka, ki bi ga moral, pri enem od milijon primerov pa algoritem pri mimoidočem narobe »opazi« kriminalca, čeprav gre za drugo osebo. Sedaj poskušajo nadgraditi algoritem, da bi se zmotil pri enem od sto milijonov primerov. Razvijalec sicer pravi, da je nemogoče popolnoma izničiti možnost napake (»to je utopija«), a vendar »nevronska omrežja to delo že opravljajo veliko učinkoviteje kot ljudje«.
Strokovnjaki so prepričani, da bodo takšne ulične kamere še dolgo obratovale le »poskusno«. Tu velja velika previdnost, saj so v svetu že bili primeri nenavadnega obnašanja algoritmov. Na Kitajskem je na primer enkrat algoritem prebral obraz znane osebe iz reklame na avtobusu in ga narobe označil za mimoidočega kriminalca, medtem ko je v Cardiffu med finalom nogometne Lige prvakov algoritem med navijači »opazil« kar dva tisoč kriminalcev.
Medtem takšne sisteme že veselo sprejemajo trgovine in kavarne. Ob prihodu osebe, ki so jo kdaj že zalotili pri tatvini v trgovini (recimo, da je enkrat hotela ukrasti sendvič), zaposleni pri naslednjem obisku dobijo na pametni telefon sporočilo, da je ta človek spet prišel v njihovo trgovino. Teoretično bi lahko takšne algoritme uporabljali tudi za usmerjene reklame, ki bi nagovarjale vsakega človeka posebej, kot v filmu Posebno poročilo, ko Toma Cruisa osebno nagovarjajo interaktivni panoji. Toda Danila Nikolajev iz Ruskega biometričnega društva miri, da tega najbrž ne bomo doživeli, saj družba ni pripravljena sprejeti česa takega.
So pa ljudje z odprtimi rokami začeli dajati svoje biometrične podatke storitvi, ki jim omogoča plačevanje v restavracijah in kavarnah s svojim obrazom (cca. 20 tisoč uporabnikov). Poleg tega ruske banke s posnetki glasov in fotografijami omogočajo vse več storitev na daljavo – po znanih podatkih je svoje biometrične podatke po odrejenem postopku posredovalo že 10 tisoč Rusov; poleg tega preizkušajo tehnologijo za odkrivanje prevarantov pri posojilih.
Artjom Kuharenko pravi, da biometrični sistemi prodirajo v vsa področja našega življenja veliko hitreje, kot si mislimo, in Rusija pri tem procesu prav nič ne zaostaja. Bodo pa država in velika podjetja verjetno postavljala omejitve v uporabi tehnologije zaradi etičnih vprašanj. Prej omenjeni sistem za prepoznavanje obrazov uporabnikov VKontakte, FindFace, je odpiral možnosti za zlorabe in izsiljevanje uporabnikov. To sicer ni bil uradni razlog za blokado te funkcije. Kuharenko je povedal, da so želeli s FindFace samo pokazati, kaj vse že zmore tehnologija, ko so dosegli svoje in je storitev izpolnila svojo nalogo, pa so jo sami ukinili. Pred kratkim se je pojavila podobna funkcija SearchFace od nekih drugih razvijalcev, a je družbeno omrežje hitro zagrozilo s sodiščem, še izvemo v zaključku prispevka ruske agencije TASS.
Preberite še: Kaj menijo Rusi o varovanju osebnih podatkov v luči škandala s Facebookom?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
