Zakaj so Sovjeti za gašenje uporabljali tanke?

Gasilska akademija MČS Rusije
Oklepna gosenična vozila so služila tudi kot učinkovite gasilske naprave.

Zakaj ne bi za gašenje uporabljali tankov? Natanko to vprašanje so si zastavili sovjetski inženirji v poznih sedemdesetih. Težka gosenična oklepna vozila so gasilcem tistega časa namreč nudila določene hipotetične prednosti.

Prvič; tanki bi lahko dostavljali vodo in gasilna sredstva neposredno v epicenter požarov. Gosenična vozila niso imela gumijastih pnevmatik, ki bi bile dovzetne za ogenj, gosenice pa so lahko prestale intenzivno vročino.

Drugič; tanki so imeli še eno potencialno funkcijo, in sicer teptanje gorečega odpada, s čimer bi se lahko razbijalo večje plamene, ki bi jih nato bilo lažje pogasiti.

In tretjič; tankovski oklep je ščitil osebje pred šrapneli in fragmenti granat, ki so predstavljali problem za gasilce med požari na vojaških in artilerijskih skladiščih.

GPM-54

GPM-54 je bil prvo vozilo za te namene. Izdelali so ga v poznih sedemdesetih letih v servisnem obratu za oklepna vozila v Lvivu (v takratni Ukrajinski SSR), za njegovo osnovo pa so vzeli šasijo enega boljših sovjetskih tankov vseh časov T-54.

Gasilski tank je bil opremljen z dvema vodnima cisternama, ki sta bili nameščeni namesto kupole. Ena je držala 1.100 litrov penila, druga pa 9.000 litrov vode. Spredaj je imel montiran buldožerski plug, na vrhu pa vodni top s pretokom 40 litrov na sekundo.

GPM-54 je od leta 1978 dežural na kozmodromu Bajkonur, več teh tankov pa je pomagalo tudi pri gašenju jedrskega reaktorja Černobil 26. aprila 1986.

V zgodnjih devetdesetih so bila ta vozila dodeljena gasilskim enotam, specializiranim za gašenje naravnih in obsežnih industrijskih požarov, po letu 1991 pa so z njimi gasili tudi požare na artilerijskih in drugih vojaških skladiščih.

A GPM-54 je imel kljub inovativnosti tudi resne pomanjkljivosti. Ena od teh je bila nezmožnost hkratnega premikanja vozila in upravljanja z vodno črpalko. Drug minus so bili dizelski motorji, ki niso dobro prenašali vročine in so se včasih pokvarili sredi intervencije zaradi pregrevanja in pomanjkanja kisika. Biti ujet v oklepni "konzervi" brez delujočega motorja in obdan z ekstremnimi temperaturami pa je bilo za posadko lahko usodno.

SLS-100

Te pomanjkljivosti so inženirje spodbudile, da so se lotili razvija izboljšane različice gasilskega tanka. V poznih devetdesetih je nastal prototip z oznako SLS-100.

Opremljen je bil s sistemom za daljinsko upravljanje, zato ga je bilo moč upravljati na kontaminiranih območjih z radioaktivnimi ali kemičnimi snovmi ter v nevarnih okoliščinah, brez da bi se nevarnosti izpostavljalo posadko. Ko so okoliščine to dovoljevale, pa je z vozilom lahko upravljala tudi dvočlanska posadka.

Domet topa za vodo in penilo je bil v primerjavi s prejšnjim modelom precej daljši in je znašal 100 oz. 70 metrov.

Impulz-2M

Leta 1988 je bil izdelan še en model gasilskega tankovskega vozila, Impulz-2M. Glavni namen tega modela je bil rešiti težavo z volumnom vode, ki je bil na podobnih modelih premajhen.

Novo vozilo je bilo zasnovano na bojnem tanku T-62. Impulz-2M je imel 50-cevni top za izstreljevanje kapsul, polnjenih z vodo, peskom ali gasilnim prahom. Goseničar je lahko pospešil do 50 km/h in je tehtal okoli 35 ton.

Trpežna platforma T-62 je omogočala izstrelitev pet zaporednih salvov, avtomatski nadzorni sistem je preprečeval nenamerno izstrelitev iz več kot deset cevi naenkrat, vodni sistem pa je ščitil ohišje vozila pred pregrevanjem in s tem rešil najbolj pereč problem modela GMP-54.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke