Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
'Svjatogor' je bil največji zrakoplov, ki so ga v tistem času izdelali v Rusiji: razpon kril je znašal 36 m, površina 280 kvadratnih metrov, dolžina letala pa 21 m. Ocenjena masa letala je bila 6500 kg, z obremenitvijo do 50 % mase, čas leta naj bi bil 30 ur, hitrost pa več kot 100 km/h. Njegova operativna zgornja meja je bila ocenjena na 2500 m.
Vasilij Slesarjev
Javna domenaSlesarjev je predlagal, da se v letalo vgradita dva Mercedesova motorja s po 300 KM in zanju zasnoval velike propelerje s premerom 6 m, ki naj bi dosegli 300-400 vrtljajev na minuto. Menil je, da bi uporaba propelerjev velikega premera pri nizkih hitrostih izboljšala vzletno zmogljivost letala.
V isti namen so bila kolesa podvozja izdelana z nenavadno velikim premerom: 2,0 m (zadaj) in 1,5 m (spredaj). Motorji so bili vgrajeni v trup, med njimi pa je bil pred krilnim okencem prehod, ki je omogočal dostop do njih med letom. Veliko pozneje so se s podobnimi načrti začeli intenzivno ukvarjati Nemci, ki so med letoma 1917 in 1928 izdelovali svoja velikanska letala. Pred "predelom za motor" letala 'Svjatogor' sta bili kabini pilota in opazovalca. Plinske rezervoarje so namestili v trup letala, blizu težišča letala. Načrtovana je bila vgradnja visokocevnega topa v nosu in druge oborožitve.
Po mnenju vseh, ki so si ga ogledali, je bila zasnova 'Sviatogorja' izjemno dobro premišljena. Izdelane so bile na primer posebne pnevmatike, kolesa pa so bila zaradi svoje konstrukcije kljub veliki velikosti lahka.
Med gradnjo v vojnih razmerah so se pojavile nepredvidene težave. Motorjev s 300 KM ni bilo mogoče dobiti, zato je V. A. Slesarjev poskušal uporabiti motorje iz sestreljenega nemškega cepelina, vendar so bili tako poškodovani, da jih ni bilo mogoče popraviti. Letala naj bi bila opremljena z 220-konjskimi francoskimi motorji Renault. Januarja 1916 so ti motorji prispeli in začelo se je sestavljanje pogonskega sklopa. Vendar za nadaljnji razvoj projekta ni bilo več denarja. Za odločitev o usodi letala je bil potreben visoko usposobljen strokovnjak. Zadevo so zaupali N. E. Žukovskemu ter so ustanovili posebno komisijo, v kateri so bili V. P. Vetčinkin, G. I. Lukjanov in A. A. Arhangelski.
Kot pojasnjuje Airwar.ru, je bila komisija zelo pozorna na oceno 'Svjatogorja': opravila je popoln aerodinamični izračun letala (prvič v Rusiji) in ugotovila, da je "let letala Slesarjeva s polno obremenitvijo 6,5 tone in hitrostjo 114 km/h mogoč, zato je zaželeno dokončanje njegove izdelave".
Medtem se je izdelava letala nadaljevala s prizadevanji in sredstvi V. A. Slesarjeva, ki mu je očitno uspelo dobiti posojilo. V začetku novembra 1916 so izvedli poskus vzleta. Letalo je dobro napredovalo na tleh, vendar mu ni uspelo vzleteti.
Ponovno je bila imenovana komisija, ki je še enkrat obravnavala stanje in možnosti letala 'Svjatogor', vendar je navdušenje za letalo postopoma upadlo in ni bilo več tako zanimivo, kot se je zdelo.
V. A. Slesarjev je bil ubit v začetku leta 1921 na ene od ulic v Petrogradu (zdaj Sankt Peterburg). Leta 1923 so letalo razstavili. Slesarjevovo delo se je izkazalo za junaški, a skoraj obupan poskus reševanja zelo zapletenega tehničnega problema.
Tukaj pa lahko preberite zgodbo o največjem ruskem letalu na svetu, ki ni nikoli vzletelo.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
