Kdo je bila Lidija Zverjova, prva ruska pilotka?

Karl Bulla/Osrednji državni arhiv fotodokumentov Sankt Peterburga/russiainphoto.ru
Življenje Lidije Zverjove bi se lahko večkrat končalo tragično. A na koncu je ni pogubilo letalstvo.

"Ruskim ženskam je odprta pot v letalstvo. Vabim jih, da mi sledijo k osvajanju neba," je govorila Lidija Zverjova, ko je postala prva aviatorka v ruski zgodovini. V svojem kratkem življenju se je izkazala ne samo kot pilotka, temveč tudi kot letalska konstruktorka.

Sanje o nebu

Kot hči generala carske vojske se je Lidija z letalstvom spoznala že v otroštvu. Z navdušenjem je prebirala članke in knjige o letalih, razstavljala zahtevne mehanske igračke, po več ur je lahko razglabljala o zračnih balonih in letalih. Izvajala je tudi poskusne "polete", ko je skakala s strehe vrtne lope z dežnikom v roki.

"Še kot majhna deklica sem se navdušeno prevažala v balonu v trdnjavo Osovec in izdelovala modelčke, ko še nihče v Rusiji ni letel in so se v časopisih le redko pojavljale prve novice o uspehih tujih konstruktorjev," se je kasneje spominjala Zverjova.

Lidije niti malo ni strašilo dejstvo, da je bilo letalstvo v začetku dvajsetih let še v povojih in so poleti predstavljali smrtno nevarno početje. Krhka in nezanesljiva letala so se zlahka prevračala in strmoglavljala zaradi močnega vetra, vsako leto je umrlo na desetine letalskih pionirjev po vsem svetu.

Ne glede na to se je Lidija Zverjova vpisala na zasebno letalsko šolo Gamajun blizu Sankt Peterburga. O prvi ženski, ki se je odločila učiti za pilota, so pisali lokalni časopisi in jo iz spoštovanja do njene zasebnosti nazivali zgolj z "Gospodična Z".

"Zverjova je letela pogumno in odločno. Spomnim se, kako so vsi postali pozorni na njene mojstrske polete, med drugim tudi višinske. V tistih časih si namreč ni vsak upal leteti na velikih višinah," je o njej povedal kolega iz letalske šole Konstantin Arceulov.

Lidija je bila večkrat udeležena v resne nesreče, a jo je zmeraj odnesla le s praskami. In tako je 21-letna "Gospodična Z" 23. avgusta 1911 opravila vse izpite in pridobila pilotsko diplomo št. 31, kot prva ženska v Ruskem imperiju.

Nadarjena letalska konstruktorka

Leta 1912 si je Zverjova, skupaj z možem, pilotom Vladimirjem Sljusarenkom, služila kruh z demonstracijskimi poleti. Sodelovala je na letalskem tednu v Bakuju in nastopila v Tbilisiju, kjer je poletela v težkih vremenskih pogojih.

Potovanje v Rigo je zanjo skoraj postalo zadnje. Med demonstracijskim letom je veter začel nositi njenega Farmana proti tribuni. Ko se je poskušala dvigniti na vrh, je naletela na še močnejši sunek, ki je prevrnil letalo. Pri trku s tlemi je pilotko vrglo naprej in pokopalo pod razbitinami. "Komaj sem ostala živa," je zapisala v enem od pisem: "Pri trku sem si skoraj zlomila nogo. Še danes čutim bolečine. Precej slabo je tudi s pljuči. Zdravniki na vsak način vztrajajo, da se odpravim na jug, jaz pa bi rada letela. Če jih ne bom poslušala, mi napovedujejo razvoj tuberkuloze. Takšna je pač pilotska usoda."

Kljub nesreči, morda pa prav zaradi nje, so nastopi Zverjove poželi velik uspeh. Zakonca so prosili, naj ostaneta v Rigi, na kar sta z veseljem pristala. Veliko baltsko mesto je bilo takrat središče ruskega letalstva. Tam so med drugim proizvajali tudi prve letalske motorje.

Leta 1913 je Zverjova s soprogom v Rigi odprla lastno letalsko šolo, šolnina pa je bila najnižja v celem imperiju. Poleg tega sta postavila delavnico za popravilo in izdelavo letal, kjer je Zverjova kot letalska konstruktorka delala na izboljšanju letal zahodne izdelave. To edinstveno žensko so vabili na delo v Avstro-Ogrsko, a ona se je odločila ostati doma.

Tragična usoda

Zaradi predavateljske in konstruktorske dejavnosti pa Zverjova ni postala nič bolj previdna. Prva ruska pilotka je še naprej aktivno letela in pri tem tvegala svoje življenje.


Odločila se je celo, da bo v zraku izvedla t. i. mrtvo pentljo, sicer kot sopotnica. Polet se je zgodil 19. maja 1914 z monoplanom Moran, za krmilom pa je sedel izkušeni pilot Jevgenij Špicberg.

"Moran je hitro nabiral višino. 500, 600, 700 metrov," je pisal Riški vestnik. "Pri 800 metrih pa je letalo nenadoma obviselo v zraku in nato začelo padati. 'Ahhh!' - se je skoraj istočasno razleglo spodaj med gledalci. A čez nekaj sekund je znova zabrnel motor – letalo se je usmerilo kvišku in dokončalo pentljo. Množica, kateri je zastal dih, je začela glavno ploskati. Čez nekaj sekund se je letalo v čudoviti spirali spustilo k tribuni. Bravo! Bravo! - je vreščalo iz vseh strani ..." Tako je svoje navdušenje nad Zverjovo izrazil Pjotr Nesterov – pilot, ki je kot prvi na svetu izvedel to zahtevno figuro.

Ob izbruhu prve svetovne vojne sta soproga svojo delavnico prestavila v Petrograd (današnji Sankt Peterburg). Kasneje je iz nje zrasla prava tovarna, kjer je po navodilih vojnega ministrstva delalo več kot 300 zaposlenih.

Lidiji Zverjovi ni bilo usojeno dočakati konca svetovnega konflikta. Potem, ko se je večkrat izognila smrti na nebu, je 16. maja 1916 podlegla okužbi s tifusom pri zgolj 26 letih. Na poslednjo pot so jo pospremili prijatelji in učenci, ki so med pogrebom krožili s svojimi Farmani nad Aleksandro-Nevskim samostanom v Petrogradu.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke