Kako sta ruska batiskafa pomagala Jamesu Cameronu pri snemanju filma "Titanik"

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Leta 1996 je v kinematografe prišel zdaj že kultni film "Titanik" Jamesa Camerona. Takrat rekordnih 200 milijonov dolarjev vreden film se je izplačal v samo 25 dneh. Toda pred Oskarjem in triumfom se je dogajalo še marsikaj: producenti so Camerona označili za norca, ker je želel doseči v tistem času nemogoče - podrobno reprodukcijo na filmskem platnu z realističnimi kostumi in notranjostjo potopljene ladje.

Cameron je zahteval potop v razbitine 'Titanika'. Pri tem so mu lahko pomagali le Rusi.

Polet v Rusijo

Deset let pred izidom filma si je Cameron ogledal dokumentarni film o 'Titaniku', ki ga je posnel Stephen Law. V njem so bili prikazani resnični posnetki razbitin na globini 3 800 m v Atlantskem oceanu, narejeni med potapljanjem ruskih batiskafov. Takrat sta bili plovili 'Mir 1' in 'Mir 2' najboljši v seriji globokomorskih potopnih plovil, kar je priznal tudi ameriški Center za tehnološki razvoj. Zato se je režiser odločil, da bo obiskal ruske znanstvenike.

Odletel je v Kaliningrad, bazno pristanišče raziskovalne ladje 'Akademik Keldiš', ki je prevažala plovili 'Mir'. Načrt je zahteval podrobno delo in seveda ogromna sredstva.

"Dve leti je potreboval, da je o njem sploh razmišljal. Seveda to je bil tudi čas za komunikacijo, saj smo si takrat izmenjavali fakse, elektronske pošte takrat še ni bilo," se je spominjal ruski znanstvenik Anatolij Sagalevič. Prav on in njegovi sodelavci so se v batiskafih 'Mir' spustili na Titanik, da bi snemali za Stevena Lowa.

Naloga je bila zares ambiciozna, saj Cameron ni želel le dokumentirati prave notranjosti 'Titanika', temveč je želel te posnetke vključiti tudi v film. Izkazalo se je, da studijska oprema za to ni bila primerna.

"Želel je stereo posnetke - da bi v eno škatlo spravil dve kameri, poleg tega pa ju je moral narediti dvakrat tanjši. Zahteval je Sony. Rekli so, da bi to lahko naredili, vendar je za to treba plačati ne 250.000 dolarjev za vsako kamero, ampak milijon dolarjev." Rekel je: "Ja, pripravljen sem plačati!" je dejal hidronavt Jevgenij Černjajev, ki je sodeloval s Cameronom.

Roboti z žarnicami

"Ladja 'Akademik Keldiš' se je s svojima batiskafoma za 20 dni odpravila v območje potopa Titanika. V tistem času so Cameron in posadka opravili več kot 20 potopov.

"Če je bila zame to velika pustolovščina, je bilo za Anatolija in njegovo posadko to le običajno delo: 'Narediti nemogoče pred kosilom'," je režiser zapisal v svoji knjigi Exploring the Deep (Raziskovanje globin). Po besedah ruskih znanstvenikov se je odlično potapljal in se hitro učil.

"Pritisk je 500 atmosfer, to pomeni, da na okno deluje sila več kot 160 ton, kar je enako teži štirih tankov," to so bili razmeri, v katerih sta se potopila batiskafa, je povedal Sagalevič.

Film v kaseti je trajal le 20 minut - za en potop. Kamera je bila nameščena čez krov v posebnem hidravličnem ohišju. Batiskafa 'Mir' sta bila opremljena z majhnimi teleoperacijskimi moduli, ki so se prilegali v notranjost 'Titanika'. Ti majhni daljinsko vodeni roboti so preiskali celotno ladjo - zaraščene salone, palube, kabine, hodili so ob straneh.

"Vstopili smo v vse prostore na 'Titaniku', kamor smo lahko namestili opremo, šli smo v kabine, videli smo ležišča, umivalnike, ogledala; vedeli smo, kdo je zasedal katero kabino, in našli smo njihova oblačila, njihove osebne stvari. Obiskali smo celo podpalubje in pregledali tovor," je povedal režiser.

In da bi bili posnetki iz globokega morja sploh smiselni, so strokovnjaki na vsak aparat namestili 1200-vatne živosrebrne-halidno-jodne luči.
Nekateri podvodni posnetki so prišli v film, večina pa je bila uporabljena kot dokumentarno gradivo za izdelavo načrtov in notranjosti 'Titanika'.

Uradna premiera filma je bila 1. novembra 1997 na mednarodnem filmskem festivalu v Tokiu. Režiser je nato posnel še štiri filme z ruskimi znanstveniki. Sledili so dokumentarni filmi "Duh brezna: Titanik" (2001), "Ekspedicija Bismarck" (2002) na še večji globini 4700 metrov, "Zadnje skrivnosti Titanika" (2005) in znanstveno-popularni "Tujci iz brezna".

Kam še sta se potopila batiskafa 'Mir'

Največja globina, do katere se lahko spustita plovili 'Mir', je 6000 m. Menijo, da lahko dosežejo globine, ki predstavljajo 98,5 % celotnega dna svetovnih oceanov. Batiskafa sta bila izdelana za znanstvene raziskave in iskalne operacije.

Prvi potop je bil izveden leta 1987, od takrat pa sta se batiskafa 'Mir' v samo štirih letih potopila na 35 znanstvenih odpravah.

Poleg globin oceanov sta raziskovala tudi dno Bajkalskega jezera, najglobljega jezera na planetu. Avgusta 2009 se je z 'Mirom' na dno Bajkalskega jezera med drugim upal potopiti tudi Vladimir Putin.

V devetdesetih letih so plovili 'Mir' uporabili za raziskovanje potopljene podmornice 'Kursk' v Barentsovem morju. Batiskafa sta tudi iskala potopljeno japonsko podmornico s tovorom zlata na krovu in raziskovala dno bojne ladje 'Bismarck', potopljene med drugo svetovno vojno.

Leta 2007 sta se ruski plovili 'Mir' kot prvi na svetu spustila na dno Severnega ledenega oceana na globino 4.300 metrov. Posadka je tam odvzela vzorce zemlje in izobesila rusko zastavo iz titana.

Batiskafa sta še vedno nameščena v Kaliningradu, vendar ne sodelujeta več pri odpravah in reševalnih akcijah. 'Mir-1' je zdaj eksponat v Muzeju svetovnega oceana (čeprav je navedeno, da je v uporabnem stanju in ga je mogoče po potrebi vrniti na krov ladje Keldiš), 'Mir-2' pa nabira prah v hangarju na Inštitutu za oceanologijo Ruske akademije znanosti.

Oglejte si ruske podmornice, ki so osvojile Arktiko!