Življenjske lekcije rejcev severnih jelenov s polotoka Kola

Pavel Poborujev
Pogosto pomislimo, kako daleč od civilizacije živijo. Ko boste slišali njihovo zgodbo, pa boste hoteli na novo definirati pomen "civilizacija".

Andrej, 30, kleči v snegu in reže mrtvo telo severnega jelena s tradicionalnim nožem, s povsem golimi rokami, na ledenem vetru. Zunaj je -30°C, ura je okoli 15. ure popoldne, polarni dan pa se zaključuje.

"Življenje rejcev severnih jelenov je težko le prvih 50 let," se pošali. Andrej je eden od nekaj deset ljudi, ki ohranjajo staro veščino reje severnih jelenov na polotoku Kola v severozahodni arktični regiji Rusije.

Andrej živi v Lovozeru, šarmantni vasi s 3000 prebivalci, izolirani sredi tundre, 165 km od Murmanska, glavnega mesta regije. Šteje se za pripadnika plemena Saami, najstarejše avtohtone skupine na polotoku (včasih jim pravimo tudi Laponci, op. ur.). V Lovozeru Saami živijo v sožitju z drugimi etničnimi skupinami, kot so Komi, Neneki, Rusi in Ukrajinci. Za vse severni jelen predstavlja simbol preživetja in blagostanja na Daljnem severu.

Na področju Lovozera se pod nadzorom zadruge Tundra, v kateri je zaposlen tudi Andrej, pase okoli 20.000 severnih jelenov. Ta edinstvena lokalna skupnost, ki živi v najzahtevnejšem okolju in vedno poskuša najti ravnotežje med tradicijo in sodobnostjo, lahko svetu ponudi veliko odgovorov na vprašanja o modrosti, prilagajanju in vzdržljivosti.

1. Živi na kraju, ki ga imaš rad, in rad imej kraj, na katerem živiš

Ljudje so na polotoku Kola preživeli na tisoče let, sledeč letni migraciji jelenov od obale Barentsovega morja in nazaj v notranjost. Danes so se rejci iz Lovozera ustalili v vasi, še vedno pa preživijo tedne, včasih tudi mesece v tundi, kjer čuvajo svoje črede.

Na Arktiki je preživetje stvar poznavanja okolice in vašega mesta v njej. Na vrhuncu zime sonce nikoli ne vzide, dnevna svetloba pa traja okoli 4 ure. Temperature na polotoku lahko padejo tudi do -40 stopinj, vreme pa se spreminja iz ure v uro.

Maksim, 31, se spominja, kako ga je lansko zimo ujela snežna nevihta, ko je bil v divjini z dvema prijateljema. "Vsi smo izkušeni čuvaji, takrat pa smo mislili, da bomo umrli. Takšni trenutki vas naučijo ponižnosti," pravi.

Maksim je, tako kot drugi rejci, praktično rojen v tundri. Dedek ga je naučil, kako lahko v njej dobro živi. Točno lahko napove, kdaj se bo razpršila megla, zna zakuriti ogenj v snegu, najti ribo, jagodičevje in gobe ter ujeti, ubiti in odreti jelena s pomočjo enega majhnega noža. Pozna vsak posamezen potok in točko vegetacije na 2 milijonih hektarjev, na katerih je odrasel in kjer dela. Tundra je zanj "najboljši antidepresiv".

Sama vas ima posebno vzdušje, drugačno od tistega v ostalih odročnih ruskih naseljih. Tu obstaja močan občutek skupnosti, družbene kohezije in skupne zgodovine. Ljudje negujejo spomine na svoje prednike in so ponosni na to, da lahko svoje otroke učijo, kako se povezati z naravo.

2. Zasluži si svoj obrok, vendar ga deli z drugimi

V tundri ni brezplačnih obrokov. Ko jeste kos jelenovine, veste, koliko truda je vloženega vanj. V njem čutite okus jagodičevja in trave, s katero se je jelen pasel v bližini morske obale. Rejci jedo meso živali, ki so jih sami zaklali. Najokusnejši deli so jezik, srce in jetra. Drobovina gre psom, iz kože pa sešijejo oblačila.

V tundri nihče ne ostane sam, lačen ali prezebel. Ko je jelen zaklan, vsi prisotni dobijo vilico, da bi jedli iz skupne posode. Rejci iz sosednje zadruge so dobrodošli. "Mraz je naš skupni sovražnik", pojasnjuje Maksim. "Tu ni prostora za majhne prepire ali tekmovanje."

3. Spremembe so vir priložnosti

Lovozero pripravlja svojo naslednjo generacijo. V preteklem desetletju so lokalni Saami in Komi začeli ponovno odkrivati svojo avtohtono identiteto, ki je začela izginjati v 60. letih prejšnjega stoletja. Sedaj svojo dediščino ponosno prenašajo na svoje otroke.

K temu vsi prispevajo. Svetlana, 50, na svoji farmi vzgaja haskije. V večernih urah vodi brezplačne tečaje za najstnike. "Učimo jih odgovornosti do dela s psi in drugimi živalmi," pojasnjuje. "Če lahko to vsaj enega prepriča, da ostane tukaj, vem, da ni bilo zaman."

Skupnost se je skozi veliko strukturnih sprememb v prejšnjem stoletju prilagodila novim razmeram. Tundra sedaj išče načine, kako bi se lahko modernizirala in rejcem ponudila boljše delovne pogoje. Navigacija po globalnih trgih ni lahka, a tako kot drugje v Rusiji gospodarska kriza ogroža Lovozero. Če se bodo plače zmanjševale, bi lahko bili rejci na koncu celo prisiljeni oditi iz Tundre.

Andrej pa je optimističen. Poskuša pridobiti izvozna dovoljenja, ki bi omogočila zadrugi, da končne jelenje proizvode prodaja v Evropi. Predvideva, da se bo v prihodnosti jelenje meso diferenciralo po območju, proizvajalcu in letini, tako kot francoska vina.

"Reja jelenov ima pred seboj sijajno prihodnost," pravi z nasmehom. "Le našo zgodbo moramo povedati."

Na tej povezavi pa lahko spoznate sibirske rejce jelenov na polotoku Jamal.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke