Ko je vlak tvoj drugi dom: Življenje sprevodnikov na transsibirski železnici

Potovanja
ANTON KRAVCOV
Imate vedno veselje do življenja, vztrajen značaj in ste pripravljeni cele dneve delati pri -50 °C, nalagati premog, potiskati vozičke s posteljnino, učiti tujce, kako se uporablja stranišče in se izmikati pestem pijanih potnikov? Čestitke, potem bi lahko delali kot sprevodnik na transsibirski železnici!

Pot po transsibirski železnici, najdaljši železnici na svetu, ki teče od Moskve do Vladivostoka, se vleče 6 dni in nekaj več kot devet tisoč kilometrov. Celo marsikateri potnik ne zdrži celotne avanture, sprevodniki pa se redno peljejo gor in dol po tej železnici, vsakič so na poti skoraj dva tedna. Sprevodnik na transsibirki ne more biti kar vsak. Kdo so ti posebni ljudje in kaj jih odlikuje?

Železniška družina

Začetek poti na relaciji Moskva-Vladivostok-Moskva ni lep. Tirnice, umazanija, voda, dim, gneča, sprevodniki z debelimi torbami z oblačili in hrano za dva tedna. Šele pozneje pridejo na vrsto Bajkalsko jezero, stoletni bori, veličastne reke, neskončne širjave in druga popotniška romantika.

Kupe je bil očiščen pred kratkim. Modro oblazinjenje na sedežih poskrbi za udobje, osebne svetilke nad spalnimi prostori gorijo s toplo svetlobo, na vratih z velikim ogledalom pa se vidi odsev urejene ženske, stare okoli 50 let. Irina Zolotenkova, nekoč sprevodnica, danes vodja vlaka, pripoveduje, da je vse njeno življenje povezano z železnico. Že njeni starši so bili železničarji, ona pa se je šolala v »specializirani železniški šoli« in na strokovnem inštitutu.

»Ta poklic me je vedno navduševal, zato sem se šla učit zanj. Kot nalašč so bila takrat 90-ta, ko nikjer ni bilo dobrih plač, na železnici pa si lahko zaslužil,« se spominja Irina. Pred začetkom vojne v Ukrajini se je vozila v smeri Kijeva, na koncu pa se je znašla na transsibirki. Delo je postalo težje, vožnje daljše, toda Irini je všeč. Sprašujem jo, kako prenaša vse gruče potnikov in menjajoče se prizore za oknom.

»Moraš preprosto biti odprt in potrpežljiv. Včasih si na vrhuncu konflikta vzameš premor, se usedeš v kupe in razmišljaš, kako ravnati, da bi bilo vsem prijetno,« pripoveduje šefica vlaka. Najin pogovor prekine zvonjenje telefona. Ena od sprevodnic sporoča, da je njena kolegica zbolela, brez nje pa tudi ona ne bo šla na vlak.

Irina zavzdihne in mi pojasni, da je to nekaj običajnega. Sprevodniki gredo navadno na pot samo v ustaljenih parih in se nočejo voziti z ljudmi, s katerimi niso navajeni delati.

»To je podobno kot v policiji. Moraš čutiti, da imaš ob sebi še eno ramo in hrbtenico, človeka, na katerega se lahko zaneseš in mu zaupaš. Delo v dvojicah spominja na družino. Saj se kolega kregata, a se potem pomirita, čisto vsakič pa hočeta iti na dvotedensko vožnjo po transsibirki samo skupaj,« pravi naša sogovornica. Navežem se na to temo in jo vprašam, kako njena prava družina sprejema dejstvo, da je pol leta ni doma.

»Imam moža in otroke, tudi snaho, prav vsi pa delajo na železnici. Mož se mi lahko prilagodi, ko se vrnem z vožnje, si vzame prost dan ali koristi nadure. Štiri dni na mesec smo skupaj,« razloži Zolotenkova.

Pa se uspe spočiti od voženj v desetih prostih dneh? »Prve dni res počivaš in počneš kaj drugega, nato pa že pogrešaš službo,« mi prizna sogovornica. Potem spet zazvoni telefon.

Kako nasmeješ največjega srditeža

Preden gre posadka na pot, po depoju hodijo mehaniki, zunaj delavci z milom čistijo vlak, sprevodniki pospravljajo vagone in razporejajo velike vreče s posteljnino. Po koncu izmene mi je uspelo dobiti Irino Bulaticko, ki dela kot sprevodnica v paru s svojim možem.

»Včasih vagone pripnejo pol ure pred odhodom na postajo. So v obupnem stanju, sprevodnik pa mora vse spraviti v red. Če je vagon umazan in mrzel, grelnik pa še ni pripravljen, bo potnik že od samega začetka negativno nastrojen. Vsa teža njegove nejevolje pa bo padla na sprevodnika,« razlaga Bulaticka. Vendar ji je ta služba všeč. Pred petimi leti je morala v Donecku pustiti vse, ko je izbruhnila vojna, in priti v Rusijo. Danes ima Irina 38 let in zadnja tri leta dela na železnici.

»Moraš biti psiholog, da spraviš največjega srditeža do nasmeška. Včasih so potniki agresivni. Zdi se, kot da še nikoli niso videli žganih pijač, razen na vlaku. Nekateri se grozno napijejo. Tudi s pestmi so že mahali proti meni. Nedavno je takšen natolčen potnik kričal sredi noči, sosedi so se pritoževali. Prosila sem ga enkrat, dvakrat, tretjič se je vrgel name. Na srečo so ga ustavili drugi potniki. Potem so ga policisti odpeljali z vlaka.« Irina se je ob tem nasmehnila, kot da je povedala smešno anekdoto.

»V prvi vrsti je potrebno imeti močne živce, da ne postaneš grob, znati se moraš opravičiti, tudi če veš, da imaš prav. Kajti če potnik napiše pritožbo, lahko izgubiš službo. Če pride pritožba, sprevodnik pa reče, da je vestno izpolnjeval svoje obveznosti in se obnašal spoštljivo, ga preverjajo z detektorjem,« pojasnjuje Irina.

»No, v konfliktnih situacijah se lahko vi vsaj oprete na svojega moža …« predpostavim.

»Prej obratno,« se nasmehne. »Njemu se je težko pogovarjati z ljudmi. Ne mara neotesancev. Najprej spoštljivo odgovarja, ko mu že povsem popustijo živci, pridem jaz. Je pa z možem lažje opravljati fizično delo. On potiska vozičke s posteljnino, seče premog, jaz pa pomivam vagone. Se pa kdaj zgodi, da on spi, premoga pa zmanjka. Takrat moram vzeti stvari v svoje roke.«

»Opravljate naporno in tvegano delo, svojih otrok skorajda ne vidite, lahko vas odpustijo zaradi zoprnega potnika. Koliko vas plačajo za to?« se sprašujem in poskušam doumeti, kaj motivira sprevodnike.

»Plača je odvisna od tega, koliko se voziš. Ko se premikajo kolesa, se nabira plača. Čas, ko pripravljamo vagon za na pot ali pobiramo posteljnino, se ne šteje. Na koncu je plača okoli 30.000 rubljev – zelo malo [410 €, op. prev.]. Tudi če bi se odpovedala prostim dnevom, da bi si nabrala več denarja z več vožnje, me ne bi spustili na pot. Računalnik ureja urnik dela, da sprevodnik ne bi šel na delo izmučen,« mi je odgovorila sprevodnica.

Jaz vztrajam in sprašujem naprej: »Bi zapustili železnico, če bi vam ponudili mirno službo z dobro plačo?«

»Po vožnji si seveda želim tišine, ampak to traja samo dva dneva. Potem pogrešam zvok vlaka, poglede na pokrajino skozi okno. Letos sem dala prijavo za usposabljanje za inženirja na univerzi, vendar se mi zdi, da si niti tega v resnici ne želim. Dovolj mi je, da sem vodja vlaka, za to se zdaj tudi usposabljam. Inženir ne hodi na pot, jaz pa sem nora na potovanja,« pove Irina.

Zdravilo proti samoti

47-letni Vjačeslav Volodin že štiri leta dela kot sprevodnik na transsibirski železnici, čeprav o tej službi nikoli ni sanjal. Pred nekaj dnevi se je vrnil v zasneženo provincialno mesto 8500 km proč od Moskve. Stopil je čez prag praznega stanovanja in odvrgel ogromno torbo z umazanim perilom, ki jo je zbral v polovici marca, ko je bil na poti. Vse bo opral sam, ko se spočije.

Volodin je odšel iz vojske in računal, da bo postal elektromehanik za vlake, vendar pravila narekujejo, da mora pred tem delati kot sprevodnik. Noče govoriti o svojem preteklem življenju in dogodkih, ki so njegovo življenjsko pot razdelili na prej in potem. Danes je v njegovem življenju samo transsibirska železnica. Tudi on ima stalno sodelavko v paru, vendar, za razliko od drugih, pristane tudi na delo z naključnimi kolegi.

»Najprej smo gledali skozi okno, fotografirali Bajkal … zdaj razen odsekov vlaka in stranišča skoraj nič veš ne vidim. Ali moram pospravljati, ali moram posesti potnike, ali se pokvari napeljava na enem odseku in ni mogoče ogreti prostora, pa je potrebno segreti peč na premog,« pripoveduje Vjačeslav.

Potem zelo oživi, ko se začne spominjati tujcev v času svetovnega prvenstva v nogometu.

»Perujci so na primer hodili bosi. Nisem jim mogel razložiti, da si morajo obuti copate vsaj za na stranišče. V nogavicah so hodili na WC. Sami ste videli, da je tam takoj blato, če se kdo tam umije,« pripoveduje Volodin.

Podobno kot mnogi njegovi kolegi tudi Vjačeslav ne obvlada angleščine, poskuša uporabiti to, česar se je nauči v šoli. Ko to ne zadošča, preidejo na geste. Številko sedeža je mogoče pokazati s prstom na vozovnici, če komunikacija vseeno ne deluje, lahko potnika pospremijo do njegovega mesta.

»Najtežje je ljudem pojasniti, da imamo vakuumska stranišča in da ne smejo ničesar metati vanje. Kitajce zberemo skupaj, jih peljemo do stranišča in jim, se opravičujem, z gestami pokažemo, da ko se obrišeš, papirček, prosim, daj sem,« se nasmeje sprevodnik.

»Kako pa je pri vas z Rusi? Slišal sem že za pijančevanje in kajenje, toda verjetno niso vsi …« govorim jaz.

»Seveda se večina obnaša normalno. Včasih se z nekaterimi potniki med Moskvo in Vladivostokom tako zbližamo, da smo na koncu že skoraj kot sorodniki,« se smeji Vjačeslav. »Enkrat sta se neka zakonca peljala iz Irkutska in smo se spoprijateljili. Rekla sta mi: 'Če boš kaj potreboval v Irkutsku, ti samo pokliči in ti prinesemo, lahko ti spečemo kotlete,'« mi pove Volodin.

Ko se bližamo h koncu našega pogovora, mi postaja jasno, da je delo sprevodnika za Vjačeslava več kot samo služba. Sicer on govori, da je vse to zgolj rutina, se v resnici zdi, da so mu potniki nadomestek za družino, ki je nima. Do naslednje vožnje ima skoraj en teden prosto, vendar on ve, da bi rad odšel prej.

»Zame sta dva tedna čakanja zelo veliko. Ne vem, kaj bi počel. Na to se navadiš,« pojasni Volodin.

Priporočamo še: Popoln pogled iz vlaka na najdaljši železnici v Rusiji (FOTO)