Anna Gruzdjeva je avtorica številnih prispevkov o potovanjih na spletnem portalu Russia Beyond in prihaja iz Sibirije. Tokrat se je lotila treh največjih stereotipnih asociacij tujcev o svoji veliki deželi.
Sibirija pokriva okoli 10% vsega kopnega na svetu, razteza se od meje z Mongolijo na jugu do mrzlih obal Severnega ledenega morja na severu. To je dežela obsojencev in junakov, nahajališč plina, naftnih vrtin, premogovnikov in zlatokopov, pa tudi destinacija za adrenalinske odvisnike, ki se sproščajo v visokih gorah in pozabljenih vaseh vzdolž znamenite transibirske železnice. Kljub vsemu ljudje še naprej nasedajo naslednjim stereotipom:
»Sibirija je zelo mrzla,« se glasi največji stereotip, ki ga jemljejo resno tudi prebivalci drugih delov Rusije, ne samo tujci. Drži, da že oktobra iz omare vzamemo zimske škornje, toplo kapo in rokavice. Ampak sibirska zima ni večna.
Poljski fotograf Rafal Milach je večkrat prišel v Sibirijo, ko je delal na svojem projektu 7 sob, in enkrat mi je rekel: »Ko sem prišel prvič, je bilo poletje. V Novosibirsk sem prinesel zimske škornje, temperatura pa je bila +40 °C. Mislil sem, da bo v Sibiriji mrzlo, ampak sem moral iti po trgovinah in si kupiti poletna oblačila.«
Morate upoštevati, da Sibirija pokriva ogromen del Evrazije. Če greste junija v najbolj severni del Krasnojarske pokrajine, recimo mesto Dikson, boste res videli kupe snega, zaledenelo Karsko morje in ljudi v toplih jaknah, ker boste na Arktiki. Če isti čas obiščete Krasnojarsk, ki je dosti južneje, pa boste srečali študente med sončenjem ob reki Jenisej in družine s kolesi in rolerji. Če si ne boste pokrili ramen, vas bo sonce opeklo. Če boste šli v juniju na Altaj, pa vam bo hladno, saj boste v gorah.
Mnogi ljudje, ki so se rodili v Sibiriji, imajo radi dolge zime kljub temperaturam -20 ali -30 °C, ker lahko smučajo, drsajo in deskajo na snegu. Pred leti je potekal projekt z imenom Bele sibirske plaže, v katerem so udeleženci pokazali, da so v Sibiriji zimske radosti lepše in zanimivejše od poletnih.
»Medvedi se sprehajajo po ulicah,« se glasi še en priljubljen mit o Sibiriji. Res tam obstajajo ogromna neposeljena prostranstva z gozdovi tajge, kjer živijo rjavi medvedi, ampak ne moremo kar posplošiti, da so to naši sosedje po vsej Sibiriji. Stvari so od regije do regije različne.
Če greste v hribe v zahodni Sibiriji, se sprehajate po majhnih vaseh sredi tajge v regiji Tofalarija v Irkutski regiji ali pridete do Čarske puščave, imate veliko možnosti, da naletite na medvede. Toda v velikih mestih, kot je Krasnojarsk ali Novosibirsk, je to bolj ali manj nemogoče.
Po drugi strani drži, da se včasih živali pojavijo v predmestjih. Proti naseljem jih navadno prisilijo gozdni požari ali pomanjkanje sadja, s katerim se običajno prehranjujejo. Medvedi se ljudem praviloma izogibajo, enako ljudje na marajo vstopiti v stik z njimi.
Medved spada med simbole Sibirije, ampak gre tu predvsem za dolgoletno težnjo po turistični promociji s svojo »blagovno znamko«. Če boste šli v južni del Altaja, boste najprej videli jastrebe, kako križarijo po nebu. V stepah Daurije na jugu Zabajkalske pokrajine so najbolj znane živali manul, srna in mongolska gazela. Za številne staroselske narode na severu je najslavnejša žival severni jelen.
Včasih od tujcev slišim, da so jih rojaki odvračali od potovanja po Sibiriji, ker da je »Sibirija nevarna«. Sklepam, da razlog tiči v tem, da je bilo v sovjetskih časih onkraj Urala veliko gulagov (taborišč). Ampak Sovjetske zveze danes več ni, taborišča so že dolgo zapuščena in pozabljena, v Sibiriji pa z veseljem sprejemajo turiste z vsega sveta. Povsem napačno je razmišljanje, da je to nevarnejši kraj od vseh drugih na svetu.
Enako kot v Evropi, ZDA ali Avstraliji lahko tudi v naših krajih naletite na toplo dobrodošlico ali na neprijetnosti. En dan srečate odprte in prijazne ljudi, drug dan nevljudnega, morda pijanega neznanca. Ampak to se vam lahko zgodi kjerkoli.
Blogerka Peggy Loshe je prišla na sever Rusije iz Nemčije in svojo izkušnjo opisala takole: »Sibirija ni nič nevarnejša od drugih krajev po svetu. Na začetku se zdi, da so njeni prebivalci malce grobi, vendar so v glavnem izredno dobri. Enkrat sem potovala od Tomska do Krasnojarska preko Kemerova in sem morala presesti z vlaka Jugra-1 na vlak Jugra-2. Mislila sem, da ne bo težav, ker gre za majhno mesto. Ampak sem se izgubila. Prišla sem do konca mesta z velikim nahrbtnikom na ramenih in nisem vedela, kako naj pridem to tam, kamor sem nameravala. Bila je jesen in je pihal veter. Stala sem na ulici in drhtela od mraza. Vendar so se našli neki ljudje, ki so spremljali drugega potnika na postajo in me vprašali, ali potrebujem pomoč. Na koncu so me peljali do mesta, od koder je šel vlak, pa še mesto so mi razkazali.«
Zato odvrzite ustaljene predstave ter se pripravite za nove izkušnje in potovanje v Sibirijo.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Priporočamo še: 10 vprašanj o Sibiriji, ki si jih niste upali zastaviti
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
