Tisti, ki mislite, da je peturna vožnja z vlakom dolga... Kaj pravite o 50-urni vožnji?
Poleti 2019 sta se novinarka Marina Dmuhovskaja in fotograf Georg Wallner odpravila na pot s transsibirsko železnico in odločila sta se, da bosta to ponovila še enkrat - in to pri priči! Kot menita sama, vam na takšni poti ni nikoli dolgčas.
"Živeti na vlaku več dni, se srečevati z ljudmi in zapuščati jedilni vagon s vprašanjem: Jutri ob istem času?", pravi Marina.
Najbolj zabavno je potovanje v „platzkartnem“ vagonu, kjer se nahaja 54 spalnih „polic“ v skupnem prostoru.
"Vsi vonji, zvoki, smrčanje se skupaj spremenijo v eno skupno življenje," se spominja Marina.
Včasih se po nekaj dneh na vlaku nenadoma ustavite 30 minut v mestu, za katerega še nikoli niste slišali, in to je glavni dogodek vašega dneva. Z malo sreče lahko celo dobite nekaj prekajene ribe in pivo.
"Zanimivo je, da sva pred začetkom našega potovanja šla v trgovino in dolgo časa izbirala, katero hrano bi morala vzeti za naslednji del poti," pravi Marina.
"Tako sva kupila klobase, kruh, krekerje, posušene lignje, banane, čips, jabolka in kvas. Najbolj razkošna in pričakovana stvar dneva sta bila boršč in pivo v jedilnem vagonu. "
Najbolj zanimiv del vožnje so bili pogovori z različnimi ljudmi. Rusi se v veliki večini precej odprejo in pogosto svojim sopotnikom pripovedujejo vso svojo življenjsko zgodbo, saj vedo, da se najverjetneje ne bodo več nikoli srečali.
Marina je ustvarila celoten projekt z imenom Mesto47, v katerem je vse te zgodbe zapisala. Pravi, da je bila ena najbolj izjemnih ljudi, ki jih je srečala na poti, policistka. O svojem delu je govorila na zelo miren način, kljub temu, da so bile njene zgodbe popolnoma šokantne in pretresljive.
Druga sopotnica, ki se je spominja Marina, je bila 17-letno dekle, ki je pisala pesmi, tudi domoljubne o Sibiriji. Potovala je, da bi se vpisala na univerzo Irkutsku. Marina je bila zelo presenečena, ko je slišala, da dekle ne želi v Moskvo - dejala je, da ne bi zmogla preživeti brez Sibirije, Bajkala in tajge.
Fotograf Georg Wallner pravi, da je med tem dolgim potovanjem užival v popolnem odklopu. "Med mesti ni signala, zato je potrebno najti druge načine, kako se zamotiti. Lahko gledate skozi okno, berete knjigo, pišete dnevnik. Zame je to ena motnja manj, ki mi omogoča, da še bolj uživam na potovanju. Monotonija potovanja naredi vsako majhno spremembo rutine razburljivo. 45 minutni postanek v majhnem mestu postane nekaj, česar se najbolj veselite."
Marina Dmuhovskaja je bila hkrati presenečena nad tem, kako raznolika je Rusija. In ne samo v smislu pokrajin, ki se spreminjajo iz regije v regijo. "Videla sem na lastne oči, kako prijazni so bili ljudje, in razbila stereotipe, ki jih imajo tujci o Rusih, ko pravijo, da so precej zadržani in hladni. In kako radovedni so bili glede zunanjega sveta. Ko so videli, da je Georg tujec, se je takoj pojavilo zanimanje in želeli so vzpostaviti stik, kljub temu da niso govorili jezika. Celotno potovanje bi takoj ponovila. Mogoče pa naslednjič pozimi, da dobim drugačno sliko in predvsem zmrznjeno površino Bajkalskega jezera!"
Oglejte si podcast Mesto47 z zvočnimi različicami človeških zgodb, na katere sta popotnika naletela na vseh 9.288 kilometrih transsibirske železnice. Na voljo tudi v Apple podcastih oziroma kjerkoli ponavadi najdete svoje podcaste.
Preberite še: 5 neverjetnih zgodb s transsibirske železnice
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
