Katedrala je postavljena na mestu, kjer je bil leta 1881 do smrti ranjen car Aleksander II., gradili pa so jo celih 24 let, in to v veliki meri zaradi izjemno dovršene notranje dekoracije. Njene stene so pokrite s sedem tisoč kvadratnih metrov mozaikov, ki prikazujejo pravoslavne krščanske svetnike in božje pokrovitelje družine Romanovih.
Bili so delo več znanih ruskih umetnikov. Sprva cerkev ni bila namenjena javnosti in verjetno je bila zato njena notranjost tako veličastna. V notranjosti se nahajajo tudi tlakovci, na katerih je monarh umiral, okoli tega mesta pa je bilo zgrajeno posebno svetišče.
Dandanes je ena glavnih znamenitosti mesta.
Ta palača je bila last najstarejših in najvplivnejših plemiških družin v Rusiji, knezov Jusupovih.
Njena notranjost je bila verjetno primerljiva samo z carskimi rezidencami, zato so jo imeli za "enciklopedijo" aristokratske notranjosti v Sankt Peterburgu in pozneje kot "muzej luksuza".
Palača ima skoraj 30 čudovito opremljenih dvoran z ogromnimi tapiserijami, masivnimi kristalnimi lestenci, starimi knjigami, najbolj izpopolnjenim dekorativnim ometom italijanskih in ruskih mojstrov, okrašeno rotundo in celo lastno gledališče z baročnim odrom.
Kljub temu, da je šlo za eno od 57 palač, ki je pripadala družini po vsej Rusiji, je neoklasicistična stavba na nabrežju reke Mojka danes najbolj znana med njimi. Tukaj so leta 1916 mladi Feliks Jusupov in njegovi spremljevalci umorili Grigorija Rasputina, favorita in zaupnika zadnjega cesarja.
Ta stavba je bila zgrajena v 1870-ih s finančno podporo Aleksandra von Stieglitza, ki je bil velik filantrop v tistih časih. V stavbi je ustanovil umetniško šolo. Leta kasneje se je tukaj zbrala neverjetna zbirka umetnin, ki so jih kupili na evropskih dražbah in jih darovali ruski aristokrati, diplomati in industrialci. Toda notranja arhitektura in sam dekor stavbe si ravno tako zaslužita svojo pozornost.
Zasnoval jo je znani arhitekt Maximilian Messmacher (ki je v Sankt Peterburgu zgradil palače za številne kneze). Preden se je lotil projekta, je obiskal evropske prestolnice, kjer je preučil njihove izkušnje pri gradnji muzejskih prostorov. Kot rezultat tega je muzej Stieglitza postal povsem nov tip muzejske stavbe v Rusiji - z dobro premišljenim sistemom razsvetljave in strogo simetrično postavitvijo.
Srce muzeja in kompozicijsko središče zasnove stavbe sta Velika razstavna dvorana in atrij, ki spominja na dvorišče tipičnega italijanskega palazza, ki ima, veličastno stekleno kupolo, kar je bilo za 19. stoletje precej napredno.
Ta carska poletna rezidenca zunaj Sankt Peterburga je zagotovo eden najlepših krajev, povezanih s hišo Romanovih. Njena izjemna zunanjost nič manj ne zasenči njene prefinjene notranjosti: njen uradni del se blešči z pozlato, stene so obložene s kitajsko in lyonsko svilo, vsaka dvorana za slavnostne priložnosti pa ima svojo okrašeno večplastno lončeno peč, vsaka posebej narejena za palačo.
Danes je ves ta sijaj rezultat napornega dela, ki so ga morali opraviti pri obnovi tega spomenika arhitekture.
Med drugo svetovno vojno je bila palača močno poškodovana, vključno s svojo najbolj znano sobo, jantarno sobo, ki je bila od tal do stropa prekrita z jantarnimi ploščami. Vsebina sobe je med vojno skrivnostno izginila in še do danes nihče ne ve, kje se skrivajo. V zadnjem desetletju so ruski obrtniki in strokovnjaki sobo "povrnili" v njeno izvirno stanje, tako da so izdelali natančno kopijo.
Sadovaja ulica (mesto Puškin) 7
V carskih časih je bilo Marijinsko gledališče, gledališka in baletna "vitrina" Sankt Peterburga glavno stičišče plemstva in cesarske družine. Ta veličastna zgradba je doživela številne preobrazbe in spremembe svojega videza, vendar glavni oder 'Marijinke' (kot mu pravijo) do danes še vedno predstavlja izraz cesarskega luksuza.
Rusko-italijanski arhitekt Alberto Cavos je namreč ni poudaril fasade ali glavnega stopnišča, temveč je vso pozornost usmeril na avditorij, ki ga upravičeno štejejo za enega najlepših na svetu.
Barva žametno obloženih sten in sedežev je modro-zelena, kar seka tradicijo carskega gledališkega oblikovanja (ki je ponavadi v rdečem in zlatem). Še posebej presenetljiv je okrašeni strop z 12 nimfami v spremstvu kupidov in 12 slik s portreti dramatikov. Osrednja znamenitost gledališča pa je nedvomno njegov lestenec iz leta 1860 z 23.000 visečimi kristalnimi kapljicami!
Ta palača, še ena najlepših zgradb v Sankt Peterburgu, je bila zgrajena na bregovih reke Fontanke na koncu vladavine Katarine II. Prav kmalu je postala priljubljena v visoki družbi. Danes spada v stari del mesta, vendar je bila v času njene izgradnje precej na obrobju: Fontanka je takrat označevala rob Sankt Peterburga.
Notranjost je razdeljena na dvorane v neorenesančnem slogu, vsaka s svojim edinstvenim dizajnom. Plesna dvorana (znana tudi kot "Dvorana belih stebrov") velja za eno najbolj čudovitih - okrašena je z marmornatimi stebri, zgornji deli sten pa so prekriti s kiparskimi ploščami, ki prikazujejo prizore iz trojanske vojne. Danes je palača Šuvalova nekakšna "škatlica za nakit" za dragocene predmete: v njeni razkošni notranjosti se nahaja zasebni muzej Fabergé.
Ena največjih knjižnic na svetu in prva nacionalna knjižnica v Rusiji. Prvotno je bilo mišljeno, da hrani izvode vseh (!) knjig, objavljenih v ruskem jeziku (tako v Rusiji kot v tujini), pa tudi knjig o Rusiji v tujih jezikih. Vendar pa nosi v sebi še veliko več kot le obseg njene zbirke.
Njena najstarejša zgradba, ki jo je zasnoval Italijan Carlo Rossi in je obrnjena proti Katarinemu vrtu (Katarina II. je nekaj časa osebno nadzirala gradnjo knjižnice), vključuje več dvoran, ki imajo svojo notranjo zasnovo in izgled.
Med njimi je zagotovo najbolj impresivna Faustov kabinet ali t.i. "Gotska dvorana". Zgrajena je v srednjeveškem slogu, njena pisano okrašena rebra obokov pa spominjajo na evropsko samostansko celico iz 15. stoletja.
Glavna stavba Ermitaža, znamenita Zimska palača, je bila več stoletij glavna rezidenca ruskih monarhov. Njene 1.084 sobe se ponašajo s posebnim bliščem in veličastnostjo, od njenega granitnega Jordanskega stopnišča (izhodišče religioznih procesij do reke Neve, kjer so prerezali luknjo v ledu za praznovanje Kristusovega krsta v reki Jordan) do "zasebnih apartmajev" Romanovih.
Z leti so dvorane, okrašene z dragim kamenjem, že večkrat spremenile svoj videz. Zadnjič je bilo po drugi svetovni vojni: palača je bila glavna tarča v vojni, prizadelo pa jo je 17 topniških granat in dve letalski bombi.
Zgodovinske dvorane so utrpele škodo tudi zaradi eksplozij v bližini. Vendar pa palača vse do danes ohranja svoj prvotni dekor in notranjost. Da bi rešili vse te zaklade, so morali muzejski delavci in prostovoljci res preseči svoje dolžnosti (to pomeni, da so preživeli veliko noči v kletnih prostorih Ermitaža).
To razkošno palačo je zasnoval italijanski arhitekt Bartolomeo Rastrelli, najljubši arhitekt carice Elizabete Petrovne in mojster zimske palače. V več stoletjih je bila poletna rezidenca deležna številnih preobrazb (v skladu s prevladujočo arhitekturno modo vsakega obdobja), tako da notranjost nosi različne odtise vseh stilov in okusov.
Tukaj boste našli Baročno galerijo z pozlačenimi rezbarijami in zrcalnimi steklenimi ploščami (za ustvarjanje občutka večjega prostora v dejansko precej ozkih dvoranah), hrastov kabinet Petra Velikega z njegovimi osebnimi predmeti, značilnosti rokokoja, pa tudi zadržan klasicizem.
Toda vse, kar lahko danes vidite tukaj, je rezultat napornega dela več desetletij. Palača je bila namreč med vojno požgana in razstreljena. Potrebno jo je bilo dobesedno dvigniti iz ruševin.
V času gradnje je bila katedrala sv. Izaka najdražja cerkev v Evropi (100 kilogramov zlata je bilo uporabljenih samo za kupole) in naj bi postala "najpomembnejše mesto pravoslavnega krščanstva v cesarstvu".
Presenetljivo je, da so se vedno znova pojavljale nove osebe, ki so hotele uveljaviti ta status. 101 meter visoka katedrala v središču mesta se je pravzaprav izkazala za spomenik dobe in eno najbolj monumentalnih katedral v državi. Dejansko je trajalo zelo dolgo, da so jo zgradili - celih 40 let - in vložili so enako količino truda tako v njeno notranjost kot tudi na ogromno fasado.
Strop s površino 816 kvadratnih metrov je poslikal Karl Brjullov, najboljši portretist tisto časa. Notranjost katedrale je okrašena z dragocenimi marmorji, lazuritom, malahitom in dovršenimi mozaiki.
S stropa se bleščijo impresivno masivni pozlačeni lestenci (vsak od njih tehta tri tone), in ima spektakularno kupolo - v njenem središču je kip golobice, simbola Svetega Duha.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
