Morda smo navajeni na sijoče zlate kupole pravoslavnih cerkva, ki se bleščijo na soncu in njihov zven zvonov, ki se prepleta s šelestenjem dreves... Toda ta samostan je ustvarjen v čisto pravi snežno beli "obleki".
Zgodovina samostana sv. Nikolaja Belogorskega ima korenine v tako imenovanem Otsu incidentu, ki se je zgodil bodočemu cesarju Nikolaju II. leta 1891. Tega leta je bil Nikolaj, ki je bil v tem trenutku dejansko veliki knez, na uradnem obisku v japonskem mestu Otsu. Tam so ga napadli in bi ga lahko tudi ubili, a na srečo je preživel. (Več o incidentu v Otsuju si lahko preberete tukaj.)
Istega leta so v čast "Čudežnega pobega pred nevarnostjo na Japonskem" Nikolaja II. na Beli Gori na Uralu postavili deset metrov visok križ. Dve leti kasneje je bil na tem mestu ustanovljen samostan, ki so ga poimenovali "Belogorski" (kot se imenuje gora). Samostan je nato postal sirotišnica in šola.
Prvi samostan je bila lesen in leta 1897 so ga požgali. Obnavljati so ga začeli leta 1902, končali pa so ga šele leta 1917, in posvetili v čast svetega križa. Zasnovan je bil v ruskem stilu, ki je bil takrat izjemno priljubljen.
Po revoluciji leta 1917 so boljševiki ubili lokalnega arhimandrita in več menihov ter precej uničili samostan. Leta 1923 so ga zaprli in na njegovem mestu vzpostavili gulag - delovno taborišče. Po drugi svetovni vojni je bil samostan spremenjen v Hišo vojnih veteranov. Na veliko žalost se je takrat zgodil še en požar, in samostan je bil ponovno resno poškodovan.
Konec osemdesetih let so oblasti začele obnavljati samostan, in tako je bila leta 2010 obnova končno zaključena, kar nam je dalo priložnost, da lahko to lepoto spet občudujemo na lastne oči!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
