Kakšno je življenje v edinem mestu na svetu, ki stoji na severnem tečajniku?

Andrej Tkačov/TASS
V Salehardu pravijo, da jim arktični mraz prija bolj od poletne vročine, življenje v težkih pogojih pa krepi telo.

Domačini pravijo, da so najdragocenejši v Salehardu ljudje in narava. To mesto, ki leži sredi neskončne tundre, je eno od redkih na Skrajnem severu Rusije, kjer prebivalstvo kljub surovemu podnebju z vsakim letom narašča. Prebivalce Saleharda smo zato prosili, naj nam zaupajo, zakaj jim je tam tako všeč.

"Edini minus je na termometru"

Andrej Sirovatski se ukvarja s odnosi z javnostmi pri lokalnem energetskem podjetju. V Salehard se je leta preselil leta 2016 iz Krasnodarskega kraja – najtoplejše regije v Rusiji. "Tukaj imam sorodnike, na Jamalu sem živel že prej, zato sem vedel, kam se podajam. Tukaj sem dobil idealne pogoje za službo in zaslužek," pojasnjuje.

Salehard je administrativno središče Jamalo-Neneškega avtonomnega okrožja in tretje največje mesto v regiji – največji sta Novi Urengoj in Nojabrsk, v katerih živi po več kot sto tisoč ljudi. Večina prebivalstva je zaposlenega v naftno-plinskem sektorju (Na Jamalu pridobivajo okoli 80 % vsega ruskega zemeljskega plina), prebivalci 50-tisoč glavega Saleharda pa se ukvarjajo z vzrejo severnih jelenov (desetino prebivalstva predstavljajo lokalna ljudstva – Neneti, Hanti in Komi-Zirjani), ribolovom, ali pa delajo v storitvenem sektorju. Salehard se na račun dodatkov za težko podnebje in oddaljenost tradicionalno uvršča med prvih deset ruskih mest, kjer so plače najvišje – oktobra 2020 je bil tik za Moskvo in Južno-Sahalinskom na tretjem mestu. Obstajajo tudi določene druge olajšave; tukajšnji prebivalci lahko dobijo do 55 dni letnega dopusta, namesto običajnih 28, predčasni odhod v pokoj in plačano selitev.

Spomenik očetom-ustanoviteljem Obdorska

"V Salehardu se vse pospešeno razvija, socialna podpora je dobra," pravi Andrej. "Opazil sem, da domačini odhajajo študirati ven, potem pa se vrnejo in s sabo pripeljejo še druge ljudi."

Prva naselbina – Obdorska trdnjava – se je tukaj pojavila v 16. stoletju, Salehard pa so začeli graditi v sovjetskih časih, takrat že ob upoštevanju arktičnega podnebja; zgradbe stojijo na dvignjenih temeljih, da bi se ohranilo permafrost, fasade pa so žive in barvite, saj so arhitekti na ta način želeli nadomestiti pomanjkanje sončne svetlobe in bujnega rastja. V zadnjih letih v mesto prihajajo mladi umetniki, ki okrašujejo stanovanjske bloke s čudovitimi stenskimi poslikavami, na katerih lahko opazimo ledolomilce, lisice in jelene. V mestu lahko vidimo tudi borovce – drevesa so zasadili mladi strokovnjaki v šestdesetih letih, ki so pripotovali v te kraje osvajati Skrajni sever. Drevesa so se odlično privadila na tundro, kar je precejšnja redkost.

Ena od najbolj priljubljenih zgradb v mestu je deset metrov visok kip mamuta Mitje na bregu reke Ob, postavljen leta 2004. Mitjo le redko vidimo "golega", saj mu ob vsakem prazniku domačini nadenejo kakšno zanimivo opravo. Med svetovnim prvenstvom v nogometu je nosil navijaški šal, med pandemijo pa zaščitno masko. Med novoletnimi prazniki se mamut prelevi v Dedka Mraza.

Mitja

"Edini minus, ki ga čutijo tukajšnji prebivalci, je ta na termometru, saj ne zmore vsak živeti ob takšnih temperaturah. A meni je to podnebje všeč," pravi Andrej. "Na jugu sem težje prenašal vlago in sivino, tukaj pa je že kak mesec 40 stopinj pod ničlo, zato se pri -25 sploh ne zdi več tako hladno."

Pozimi je tukaj resnično težje: temperature od -30 do -50 in gosta megla, s tem, da lahko mraz traja od jeseni do spomladi in popusti šele proti koncu maja. Celo junija lahko na cestah še leži sneg, a nekateri prebivalci trdijo, da je bilo včasih še hladneje.

"Mesto je z vsakim letom lepše, podnebje se je spremenilo, celo zime so postale blažje. A tudi -50 ob brezvetrju ni tako hladno," pravi Nadežda Terentjeva, ki izhaja iz družine jelenorejcev iz sosednjega Labitnangija, v Salehard pa se je preselila leta 1984. Kot zatrjuje, poletno vročino težje prenaša.

"Mraz je bil tukaj že davno pred ljudmi"

Salehard je edino mesto na svetu, ki stoji neposredno na severnem tečajniku (66° 33’ 39’’), o čemer priča obeležje 66. vzporednik.

To pomeni, da ima mesto polarni dan, ko sonce sploh ne zaide za obzorje (vije se čez vso noč), pa tudi nepolne polarne noči (ko se sonce komajda pojavi iz-za obzorja, a je še zmeraj temno).

"O tem sem se pred selitvijo podrobno pozanimala, a se vseeno nisem mogla navaditi," pravi Marija Fjodčenkova. "Prva dva meseca se mi je neprestano spalo." Marija je neonatalna reanimatologinja, ki zdravi najmlajše otroke. Na Skrajnem severu se je prvič znašla leta 2019, kjer je po intenzivnem delu v bolnišnici v Kalugi (osrednja Rusija) iskala bolj umirjeni kraj za življenje. In za prav takšnega se je izkazal Salehard. Mraz je ni prestrašil – pomagala so topla oblačila, valenki in najtoplejša obutev.

Kot sama pravi, se ji je bilo najtežje privaditi prav na polarne dneve in noči. Pri tem ji je "pomagal" delovni urnik, saj se je dogajalo, da je morala v bolnišnici ostajati tudi po dan in pol skupaj, "zato ni bilo toliko pomembno, kaj se dogaja zunaj," razlaga.

Druga težava, s katero se je bilo treba soočiti, so cene izdelkov. "Paradižnik za 500 rubljev (5,4 EUR) ima včasih okus po zmrznjeni plastiki," razlaga Marija. Cene so tukaj trikrat višje kot v osrednji Rusiji, vse to pa zaradi oddaljenosti mesta od drugih naselij in zveznih magistral. V mestu je samo letališče, do bližnje železniške postaje v mestu Labitnangi pa je treba prečkati reko Ob. Poleti s trajektom, pozimi pa po ledu – mostu zaradi neugodnega rečnega korita še do danes niso postavili. Konec lanskega leta je bila odprta cestna povezava do 344 kilometrov oddaljenega mesta Nadim, v Salehardu pa so se prvič v zgodovini pojavile trgovinske verige s prehrambenimi izdelki.

Po službi v bolnišnici Marija z bolniškim helikopterjem poleti še k drugim pacientom po okrožju, med drugim oskrbuje nomade v tundri. "Mraz je bil tukaj že davno pred ljudmi," pravi. "Želim se priučiti navad, ki mi bodo olajšale življenje v težkih pogojih, najti modrost in postati krepkejša. Všeč so mi izkušnje, ki jih dobim tukaj," zaključi.

Arktični turizem

Lokalno tekmovanje v zidanju ledenih skulptur

Romantika Skrajnega severa vsako leto privablja množico turistov. V "predepidemijskem" letu 2019 je od 200.000 obiskovalcev bilo skoraj 9.000 tujih turistov. Mnogi pripotujejo v času glavnega praznika – dneva jelenorejcev. Jamal namreč ni samo glavna plinska regija v Rusiji, ampak tudi center reje severnih jelenov. Prebivalci Jamala radi povedo, da pri njih živi več jelenov kot ljudi, in to dejansko drži; v regiji živi 550.000 ljudi in več kot 700.000 jelenov. Vsako pomlad nomadi prihajajo v Salehard s čudovito okrašenimi vpregami in zabavajo turiste. V mestu takrat potekajo tekmovanja v starih športnih disciplinah, domačini pripravljajo tradicionalne jedi na osnovi stroganine in jelenjega mesa, ljudi vozijo z vpregami in motornimi sanmi. Turisti se lahko odpravijo tudi k nomadom v tundro, da izkusijo življenje jelenorejcev.

Če imajo srečo, lahko obiskovalci Saleharda vidijo redke naravne pojave, na primer severni sij ali pa halo - pojav, pri katerem se zdi, da sta na nebu dve sonci.

Mnogi gostje prihajajo sem, da bi si ogledali neizveden projekt transpolarne magistrale (Projekt 501), ki so ga gradili zaporniki delovnih taborišč, ki so stala v okolici Saleharda med leti 1949 in 1954.

Oglejte si še: 15 neverjetnih fotografij Čukotke

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke