Tri knjige, ki so navdahnile Mihaila Bulgakova na njegovi literarni poti

Heritage Images/Getty Images; Pacific University Press, 2000; e-artnow, 2015; Independently published, 2020
Preden se je proslavil kot genialni pisatelj, je Mihail Bulgakov bil zaposlen kot zdravnik. Njegova pot do literarnega priznanja se je začela z njegovo nesmrtno ljubeznijo do klasične ruske literature. V knjižnici Bulgakova je bilo veliko knjig, a le nekaj jih je pustilo močan vtis na avtorja knjige "Mojster in Margareta".

Sestra Mihaila Bulgakova Jelena se je spominjala, da njihovi starši nikoli niso zasuli otrok z nadležnimi vprašanji, kot so: "Ojoj, le kaj bereš?" ali pa "Kje si dobil to knjigo?"

"Imeli smo vse vrste knjig," je dejala Jelena. Mihail je rad bral pesmi Aleksandra Puškina in pustolovske romane Jamesa Fenimorja Cooperja. Bulgakov se je preizkusil v pisanju že v svojih najstniških letih. Pisal je kratke zgodbe o meščanih.

Preden se je proslavil kot genialni pisatelj, je Mihail Bulgakov bil zaposlen kot zdravnik.

"Karkoli že počnete, raje ne berite sovjetskih časopisov pred večerjo," je Bulgakov svetoval v svojem distopičnem delu "Pasje srce" (ki je bil napisano leta 1925 in uradno objavljeno v ZSSR šele leta 1987). Ta stavek je postal moto več generacij sovjetskih mladih. Bulgakov je tudi sam opustil branje sovjetskih časopisov in se raje odločil za klasično literaturo.

Literarne korenine Bulgakova segajo v 19. stoletje. Stene domače knjižnice Bulgakova so obkrožale police knjig z mojstrovinami velikih ruskih pisateljev, med katerimi so bili Fjodor Dostojevski, Lev Tolstoj, Nikolaj Nekrasov in Ivan Bunin.

Toda le trije avtorji so najbrž imeli košček osebnosti, podobne Bulgakovu. Avtor "Bele garde" se je vedno znova vračal k tem knjigam po odgovore na življenjska vprašanja.

1. Zgodbe Mihaila Saltikova-Ščedrina

Satirični pisatelj Saltikov-Ščedrin je imel "izjemen vpliv" na Bulgakova, zlasti na začetku njegove kariere. "Ko sem bil mlad, sem se odločil jemati stvari z zdravo dozo ironije," je dejal Bulgakov in poudaril, da je imel satirik pomembno vlogo pri oblikovanju njegovega svetovnega nazora.

Bulgakov se je z deli Ščedrina seznanil, ko je bil star približno trinajst let. "Ta dela so mi bila zelo všeč in sem se ves čas vračal k njim." Kasneje je Bulgakov, ki je sestavljal ostroumne feljtone zgolj za zabavo, dejal, da je "posnemal Saltikove tehnike in takoj dosegel rezultate". Po spominih Bulgakova, se je večkrat moral prepirati z drugimi in poslušati trpke očitke tistih, iz katerih se je norčeval v svojih kratkih zgodbah.

Neupravičena kritičnost Saltikova-Ščedrina mu je prinesla posebno mesto v srcih bralcev. Noben pisatelj ni tako neusmiljeno in neizprosno kritiziral, zasmehoval in dekonstruiral rusko resničnost, kot je to storil Saltikov-Ščedrin v svojih satiričnih delih.

Revolucionarni ruski fiziolog Ivan Sečenov (1829-1905) je nekoč nazdravil Saltikovu-Ščedrinu in ga opisal kot "največjega diagnostika". Mihail Bulgakov, tudi sam izurjen zdravnik, je pohvalil to redko sposobnost.

Saltikov-Ščedrin je velik del svojega življenja preživel v državnih agencijah. Njegov glavni cilj je bil govoriti proti korupciji in neumnosti, pohlepu in hinavščini, kraji in izdaji.

Njegove satirične bajke in zgodbe, kot so "Izgubljena vest", "Nesebični zajec" in "Sosedje", napisane v 1880-ih letih, niso otroške zgodbe. Gre za posnemanje družbe, vpete v človeško šibkost, birokratsko neumnost in globoko zakoreninjen pohlep. Zbirka zgodb Saltikova-Ščedrina je redek podvig ostre satire, ki je prestala preizkušnjo časa.

2. Pisma in dnevniki Antona Čehova

"Občutek sreče traja ravno toliko časa, kot ga porabite za navijanje ure," je bil prepričan Anton Čehov.

Eden največjih dramatikov v zgodovini je bil neprimerljiv intelektualni magnet za Bulgakova.

V njegovih zgodnjih dneh je "bral in prebiral in nenehno citiral dela Čehova ter večkrat uprizoril njegove enodejanke", je zaupala Bulgakova sestra Nadežda.

Tudi druga žena Bulgakova, Ljubov Belozjorskaja, se je spominjala, da je imel njen mož do Čehova pravo strahospoštovanje in posebno ljubezen "...nekakšno sorodno ljubezen, ki jo lahko imate do svojega študioznega starejšega brata."

PREBERITE ŠE: Sedem razlogov, zakaj morate takoj brati Čehova

Literarni motivi Čehova so se znašli tudi v delih Bulgakova. Oba pisatelja sta bila zdravnika. Avtor "Gledališkega romana" je poznal dela Čehova do potankosti, kot bi bila njegova, občudoval je njegove zapiske in veliko njegovih pisem je znal na pamet. "Kako lepo je ostati doma, ko pada dež in veš, da v tvoji hiši ni nobenih strupenih in dolgočasnih ljudi," je v svojih dnevnikih zapisal avtor "Galeba". Približno 130 let kasneje so Čehova filozofska opažanja še vedno enako pomembna.

3. "Revizor" Gogolja

Kljub temu, da sta se Gogolj (1809-1852) in Bulgakov (1891-1940) rodila v različnih obdobjih, sta si njuni imeni zelo blizu.

"Od pisateljev imam najraje Gogolja," je eden od biografov citiral besede Mihaila Bulgakova.

Bulgakov je v svojih pismih avtorja knjige "Nos" (najbolj absurdne ruske kratke zgodbe doslej) opisoval kot svojega učitelja in pozneje postal naslednik njegove literarne tradicije. Nikolaj Gogolj je bil eden najljubših avtorjev Bulgakova. Gogoljev magnum opus "Mrtve duše" je prvič prebral, ko je imel le devet let. Zgodba se dogaja v prvi polovici 19. stoletja v zaledju ruskega imperija in se vrti okoli upokojenega uradnika Pavla Čičikova, ki prispe v majhno rusko mesto z namenom nakupa "mrtvih duš", umrlih kmetov, navedenih le na papirju.

Gogoljev roman je vplival na Bulgakova do te mere, da je napisal nekakšno asociacijo z naslovom "Pustolovščine Čičikova". Zaplet satirične zgodbe (objavljene leta 1922) temelji na hipotezi o "teleportaciji" Gogoljevih likov v sovjetsko Rusijo. Bulgakov je napisal tudi dramsko priredbo za "Mrtve duše".

Poleg tega je bila Gogoljeva satirična drama "Revizor" na vrhu seznama Bulgakovih najljubših knjig vseh časov.

"Revizor" je vse, kar bi morali vedeti o cvetoči birokraciji ruskega imperija, s kančkom ironije in sardonske duhovitosti. Globoko pokvarjeni uradniki v provincialnem mestu izvedo, da vlada pošilja "revizorja", ki naj bi nadzoroval njihovo delo. Novica odjekne kot bomba in vsi začnejo hiteti, da čimprej skrijejo svoje napačno početje in postanejo nedolžni kot ovčke, ko prispe inšpektor za "slabe policaje". V središču Gogoljevega romana je ideja napačne identitete, in to izjemno delo še zmeraj velja za njegovo neponovljivo mojstrovino.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke