Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
"Nekega dne leta 2014 me je znanec mojega prijatelja Petra Čihirkova iz mesta Ust-Ilimsk, ki je od Irkutska oddaljeno 1000 km, precej nepričakovano povabil na obisk Tofalarije.
"Greš z nami?" me je vprašal.
Nikoli še nisem slišal za ta kraj in sprva sploh nisem vedel, kaj naj odgovorim.
Internet!
Seveda, najprej bom raziskal vse o tem kraju in nato, če mi bo všeč....
Všeč mi je bilo vse, česar... skoraj nisem našel na internetu.
In potem sem takoj sprejel odločitev:
Moja pot je bila naslednja: Novi Sad (Srbija) - Budimpešta - Moskva - Irkutsk. Peter nas je pričakal v Irkutsku in nas odpeljal v Tulun, kjer smo prenočili v stanovanju njegovih prijateljev. Naslednji dan smo se iz Tuluna odpravili v Nižnjeudinsk. Od tam do vasi Puškinskoje, nato pa še 250 km po reki Uda z ladjo skozi naselja Kujtun, Irgej, Kilim in Nirha do vzhodnega Sajana in Aligdjerja, glavne vasi Tofalarije.
Prenočili smo v kočah na pol poti do Aliggerja, kamor smo prispeli naslednji dan.
Spanje pod milim nebom in nihanje temperature od 30-35 čez dan do 0 stopinj ponoči! In vendar to vzbuja pravi vulkan čustev!
Gostoljubnost domačinov na vsakem koraku. Povsod nasmehi in srčnost.
Bodisi zato, ker nimajo veliko obiskovalcev, bodisi zato, ker so pač takši ljudje. Naj bo tisto drugo.
Kamor koli je šla naša "odprava", so nas sprejeli z velikim veseljem.
Ko so izvedeli, da sem iz Srbije, so me sprejeli kot svojega.
Po zimi, ki traja približno devet mesecev, hitro pride poletje. Tam je precej težko živeti, vendar me je opogumilo dejstvo, da so domačini ves čas nasmejani, kot da nimajo nobenih skrbi.
Družine imajo veliko otrok, kar je presenetilo tudi mene: mislil sem, da je v tako težkih razmerah težko imeti veliko potomcev.
V tofalarskih vaseh so že imeli elektriko, telefone in internet. Po mnenju domačinov ruska država podpira vse, ki tam živijo ali želijo živeti, vsi imajo službo in svoje stanovanje.
Nek mlad moški, star okoli 30 let, se je na primer iz Irkutska preselil v Aligdžer, se poročil, dobil službo in plačilo za gradnjo hiše ter postal v tem času že oče z več otroki.
Po starodavnih kitajskih knjigah so Tofi ali Tofalari vzhodna turška plemena.
Njihov drugi etnonim, karagas, pomeni "ljudje iz plemena črne gosi". Jezik seveda nikakor ni podoben ruščini, vendar ga le redki govorijo. Čistokrvnih Tofalarov je približno sto, ostali so se rodili v mešanih zakonih.
Julija poteka festival Argamči Iri, na katerem se zberejo prebivalci okoliških tofalarskih vasi. Ljudje pojejo, plešejo, prirejajo športna tekmovanja in sejem ljudskih obrti.
Žal je moje prvo potovanje v Tofalarijo trajalo le dva dni, preostali čas pa sem potoval po Irkutski regiji. Leta 2016 sem se vrnil na to območje, preživel deset dni v Tofalariji in obiskal še en kraj, Verhnjaja Gutara.
Kot sem že dejal, v Rusiji skoraj nihče ne pozna Tofalarije, zato je bilo zame, tujca, izjemno zanimivo spoznati to regijo in njene prebivalce.
Na teh fotografijah sem ujel trenutke njihovega življenja in tako bodo ostali v spominu. Na žalost prebivalci Črne gosi hitro izginjajo.
Lahko rečem, da so mi vse te fotografije zelo pri srcu, ne da bi jih delil na bolj ali manj uspešne. Vsaka od njih nosi drugačno zgodbo.
V Tofalarijo sem se vrnil leta 2016 in prinesel natisnjene fotografije, kot sem obljubil. Ljudje so bili šokirani: ni veliko ljudi, ki bi jih obiskali dvakrat in celo prinesli nazaj, kar so obljubili. Tam sem izvedel, da je v tem času umrlo približno deset ljudi, katerih portrete še vedno hranim. Ena ženska je imela leta 2014 štiri otroke, leta 2016 pa že pet.
Druga nepozabna zgodba je bila o paru, ki je vzgojil tri posvojene hčerke (dekleta niso vedela za to), leta 2016 pa sta dobila lastnega otroka. Bog je uslišal njihove molitve in jih nagradil za njihovo dobroto in ljubezen."
Po svojih potovanjih je Ranko organiziral razstave svojih del v Ruski hiši v Beogradu in Muzeju moderne umetnosti v Novem Sadu v Srbiji, ki so bile zelo uspešne.
Na vprašanje, ali pozna kakšen kraj na Balkanu, v Rusiji ali po svetu, ki bi se lahko primerjal s Tofalarijo, je naš sogovornik samozavestno odgovoril: "Ne, ničesar podobnega še nisem videl.
"Z veseljem bi še kdaj obiskal Tofalarijo, pa tudi številne druge regije moje ljubljene Rusije," je dodal ob koncu najinega pogovora.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
