Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Čukotka je najbolj oddaljena in redko poseljena regija na severovzhodu Rusije, ki na morski strani meji na ZDA. Predstavljajte si, da na območju, velikem kot nekaj evropskih držav, živi le 50.000 ljudi, ki lahko iz ene vasi v drugo pridejo le s helikopterjem ali terenskim vozilom. Večina Čukotke leži nad polarnim krogom, zato podnebje ni ravno blago. Turisti, ki pridejo sem, bi radi odkrivali neverjetne pokrajine tundre, videli polarne in rjave medvede, opazovali mrože - skratka, bi radi preverili svoje sposobnosti za preživetje v divjini. Na enem od teh območij se je pravkar pojavil prvi glamping kotiček v regiji. "Glamping" pomeni "razkošno kempiranje", in ta kotiček odlikuje zelo prefinjen in eksotičen videz.
Kamp Umka (ki je ime medvedka iz istoimenske sovjetske risanke iz leta 1969 [op. prev.]- od takrat tako na Čukotki imenujejo polarnih medvedev) se razprostira med naseljema Lavrentija in Lorino, približno 100 km južno od polarnega kroga in enako daleč od najvzhodnejše točke Rusije, rta Dežnev.
Odprli so ga septembra 2021 in uspeli sprejeti prve turiste - skupino iz Avstrije in Nemčije. Nato so ga zaradi slabega vremena za zimo in pomlad morali začasno "zamrzniti", pravi njegov ustanovitelj Maksim Krupenja. V začetku avgusta 2022 pa so prišli naslednji gostje - udeleženci odprave v okviru festivala "Beringov preliv", namenjenega razvoju turizma na Čukotki. Maksim je prav eden tistih domačinov, ki se so z velikim navdušenjem lotili razvoja turizma v teh krajih.
"Vse življenje sem bil v vojski, na Čukotko pa sem se premestil zaradi hitrejše upokojitve (zaradi težkih razmer se tu leto služenja šteje kot dve leti). Na lastni koži sem se prepričal, da tudi za turiste tukajšnje nastanitvene razmere niso ravno udobne. Želel sem dokazati, da se servis lahko ponudi tudi na koncu sveta," pravi Maksim. Ko se je leta 2019 upokojil, se je odločil, da bo zaprosil za brezplačno zemljišče v okviru programa "Daljnovzhodni hektar" (več o tem programu smo pisali tukaj ) in postavil glamping.
Vzel je posojilo in pri proizvajalcu na Altaju kupil šest geodetskih kupol, od katerih je pet stanovanjskih, šesta pa je dnevna soba z jedilnico.
Kamp je namenjen 12 osebam, vendar lahko po potrebi sprejme do 20 gostov. V vsaki kupoli je ena zakonska ali dve enojni postelji, ena pograd, obešalniki za oblačila in več vtičnic. Kupole so opremljene s pečmi na plin ali drva. Ena od sten je prozorna, iz nje se tudi poleti razprostira pogled na gorsko reko in zasnežene hribe (ja, tudi poleti!).
Gostje Umke morajo jesti v veliki skupni kupoli: osebje glampinga na velikem žaru pripravlja ribe, meso, juhe in kuha kavo. "Zunaj" pečejo šašliki (meso na žaru ali ražniči). Zahtevnejše jedi (priljubljeni polpeti, majonezne solate, kaše in priloge) se pripravljajo v menzi v naselju Lavrentija. Sanitarni prostor je ločena lesena hišica z biološkimi stranišči in tuši. Voda iz gorskega potoka priteče v bojler, po uporabi pa odteče v greznico, kjer se prečisti, filtrira in nato v prečiščeni obliki odteče naprej.
Zdi se, da v tundri ni zabave. A v resnici ni tako slabo. Dobesedno v 10 minutah hoje najdemo vroče vrelce - "Čukotski Baden-Baden", ki vsebujejo rahlo radioaktivni plin radon. Ta plin se uporablja kot močno terapevtsko sredstvo za celo vrsto bolezni. V sovjetskih časih sta bila v bližini teh vrelcev pionirski tabor in hotel, zdaj pa so od njih ostali le ruševine. Vendar to območje še vedno obiskujejo ljudje iz bližnjih naselij in turistične skupine.
Maksim meni, da bodo lahko v glamping kotičku poleg "dolgoročnih" gostov prenočevali tudi tisti, ki bodo prišli tja zaradi vrelcev.
V 20 minutah vožnje se nahaja največje narodno naselje Lorino na obali Beringovega morja, kamor pridejo turisti, ki želijo spoznati kulturo in način življenja prebivalcev Čukotke. Tu potekajo festivali, športne igre in vsakoletna morska regata "Beringija" na tradicionalnih doma narejenih čolnih.
Maksim se navdušuje nad zamislijo, da bi se glamping preusmeril v zeleno energijo. Gre za zmanjševanje negativnega vpliva dejavnosti človeka na okolje, saj tundra, čeprav je zapuščena, ni nenaseljena. Tu so redke ogrožene rastline z rdečega seznama (mahovi, pritlikavi grmi, lišaj jagel) in divje živali (medvedi, arktične zemeljske veverice) in čiste reke. Vse to je treba varovati.
"Imamo objekt, ki je ločen od industrijske energije," pravi. "Zdaj kamp poganja dizelski generator, gorivo pripeljemo iz vasi, jaz pa bi rad, da bi vse skupaj poganjala vodna turbina. Rad bi tu naredili nekakšen mini nasip". Zamislil si je tudi vetrnice - na polotoku Čukotka ne manjka močnih vetrov, zakaj jih torej ne bi "ukrotili"?
Še lani je menil, da bo glamping deloval le poleti, zdaj pa se je odločil, da ne bo razstavljal konstrukcij. Te kupole so že vzdržale nevihtne vetrove, peči v njih pa dobro ogrevajo prostor. Zdaj želi preveriti, kako bo glamping preživel zimo.
Maxim poskuša urediti še eno lokacijo, in sicer v zalivu Lavrentija v bližini zaliva Bezimjannaja. Tokrat gre za območje za znanstvenike, ki prihajajo preučevat arktično podnebje in morske živali. Ta baza bo morala v celoti delovati na zelene vire energije.
Nekoč je mislil, da bo končal službo in odšel na celino, vendar nikoli ni mogel zapustiti severa. Zdaj večino leta živi v Kaliningradu in se pogosto vrača na Čukotko. In tudi na najzahodnejši točki Rusije ne more nehati razmišljati o tem kraju: postavil bo glamping v čukotskem slogu, s tradicionalnimi bivališči "jaranga", za delo pa bo pripeljal prebivalce Čukotke. Tako želi promovirati in popularizirati svojo ljubezen - Čukotko.
Oglejte si 15 neverjetnih fotografij Čukotke !
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
