Dejstva, da na tem svetu nismo večni, se ne želimo preveč spominjati. Zamisel, da bi iz žalnih predmetov naredili muzejske eksponate, pa se zdi naravnost šokantna. In še bolj presenetljivo dejstvo je, da edini ruski muzej svetovne pogrebne kulture, ki se nahaja na obrobju Novosibirska, najdete v vsakem vodniku po tem sibirskem mestu.
Muzej smrti se nahaja poleg krematorija, ki je od centra oddaljen približno uro vožnje. Prvo, kar vam pade v oči, da sta obe stavbi živo oranžne barve in vidni že od daleč. Takšno veselo barvo je izbral ustanovitelj obeh ustanov, novosibirski podjetnik Sergej Jakušin.
Za področje ritualov se je začel zanimati iz osebnih razlogov - v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so mu diagnosticirali raka in da bi premagal strah, je začel zbirati različne predmete, povezane s kulturo žalovanja in pokopa pri različnih ljudstvih. Leta 1992 je organiziral mednarodno pogrebno razstavo, leta 2003 odprl prvi krematorij v mestu, leta 2012 pa muzej smrti.
"Tudi sama sprva nisem verjela, da bo muzej koga zanimal," pravi Tatjana Jakušina, direktorica muzeja in žena njegovega sina. "Ko smo ga odprli, sem bila edina zaposlena, in če so nas v enem dnevu obiskali trije ljudje, je bil to že velik uspeh."
Danes je eden najbolj priljubljenih muzejev v mestu. "Seveda je tema smrti tabu, nihče noče razmišljati o strašljivih stvareh, a v resnici je to edini zagotovljeni dogodek v življenju vsakega človeka. Vse drugo se morda ne bo zgodilo," pravi Tatjana. "K nam lahko pridejo ljudje s svojimi strahovi, vprašanji, zgodbami in preprosto na pogovor."
Leta 2013 je Sergej Jakušin sklenil doživljenjsko pogodbo za svoj pogreb v lastnem krematoriju. "Vse je bilo določeno, od poti procesije in vrste krste, ki so jo izdelali v njegovi delavnici, do pesmi, ki naj bi jih predvajali. Ena od njegovih želja je bila, da bi sprevod potekal po glavnih ulicah Novosibirska, njegovega rojstnega in najljubšega mesta," pravi Tatjana.
Bolezen je Jakušina ujela leta 2022, vendar je zapustil veliko zapuščino - približno 30 tisoč eksponatov, povezanih s kulturo pokopov. Nahajajo se v treh samostojnih paviljonih, ki jih lahko raziskujete dobesedno ure in ure.
Ljudem predstavljamo zgodovino pogrebne kulture, da lahko vidijo izkušnje iz preteklosti," pravi umetniška vodja in vodička Inna Isajeva, ko se približujemo razstavi "Žalostna soba", kjer sedi lutka v podobi žalujoče ženske s konca 19. stoletja. "Mi ne strašimo s smrtjo, naš muzej govori o življenju."
Prva in največja soba je posvečena kulturi spomina na mrtve v viktorijanski Angliji, ko je sekularna družba imela protokol, ki je urejal obnašanje po pogrebu in čas žalovanja. "Takrat so pogrebi veljali za zadnje praznovanje v človekovem življenju, zato premožni ljudje niso varčevali pri organizaciji dogodka," pravi. Na ogled so starinske grafike, številne pogrebne obleke, okraski iz las in medaljoni s prameni las pokojnika ter različne vrste urn za shranjevanje pepela mrtvih.
Druga soba govori o pogrebih v različnih kulturah in religijah: judovstvu, islamu, budizmu, katolištvu, pravoslavju. In seveda o sovjetskih pogrebih.
Replika balzamiranega Lenina kot v mavzoleju, sovjetske krste, oblazinjene v žamet, ki simbolizirajo "ogenj" revolucije, saj je moral sovjetski človek ne le živeti, ampak tudi umreti na nov način, pojasnjuje Inna.
V tretji sobi je razstava, posvečena 10. obletnici muzeja, od prvih eksponatov do tematskih razstav o Černobilski nesreči.
Ko greste skozi vse, se počasi navadite na okostnjake (na srečo niso pravi), sarkofage, žalna oblačila in celo srhljive fotografije.
Poleg Jakušinove zbirke so na ogled eksponati, ki so jih podarili drugi ljudje (najpogosteje gre za dokumente) in drugi muzeji. Tukaj je na primer replika krste za večkratno uporabo z ležečim dnom iz Muzeja pogrebne opreme na Dunaju [Bestattungsmuseum].
"Ljudje nas pogosto sprašujejo: 'Ali vas tukaj ni strah?' Ne, tukaj nas ni strah," se smeji vodnica Jevgenija Judina. "Če stojiš na avtobusni postaji v megalopolisu pozno zvečer, potem te je lahko zares strah. Naš muzej pa je namenjen kulturi in znanosti."
Jevgenija je po izobrazbi filologinja in je prej poučevala na šoli. "Moja družina je bila med prvimi prebivalci Novosibirska, ki so se leta 2003 odločili za upepelitev," pravi. "In zgodilo se je, da sem postala večkratna stranka tega krematorija. Pozneje sem spoznala Tatjano, postali sva prijateljici in ponudila mi je delo v muzeju." Že drugo leto vodi oglede v njen in meni, da je to usoda.
Rusija. Novosibirsk. 21. maj 2016. Med vserusko prireditvijo "Noč v muzeju" pred krematorijem v Novosibirsku.
Kirill Kuhmar/TASSInna pa je v Muzej smrti prišla iz dramskega gledališča. Še nikoli prej ni bila v muzeju in ustanovitelja muzeja je videla le na njegovi zadnji poti, vendar jo je navdušil umetniški pridih njegove zbirke.
"K tej temi pristopam z vidika raziskovalca," pravi. "Nimam nočnih mor, med to temo in mano je velika razdalja, razumem, da se to prej ali slej zgodi vsakomur, in ta razdalja mi pomaga, da se zaščitim in hkrati vidim veliko več, vendar se ne spuščam v na brezglav način."
Kot je pojasnilo osebje, moramo razumeti, da je smrt del našega življenja in da jo moramo spoštovati, vendar se z njo ne smemo spogledovati.
"Ne bi rekla, da sploh ne razmišljam o smrti, včasih se pojavijo vse možne misli," pravi Inna. "Vendar se poskušam osredotočiti na svoje življenje, na to, kar je v moji moči in poslanstvu. Ko delaš tukaj, vidiš krhkost življenja. Vsi bomo odšli, vprašanje je le, kaj bomo pustili za seboj in kako se nas bodo spominjali."
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.