Rusi in smrt

Pavel Kuzmičev/Getty Images
Rusi so od začetka 20. stoletja do danes precej spremenili svoj pogled na smrt. Ne samo to, začeli so izumljati pogrebne rituale, kakršnih svet še ni videl.

Pred kratkim so na Rdečem trgu prepovedali praznovanje mehiškega dneva mrtvih. Sprevod tradicionalnih mehiških mask bi se moral začeti v bližnjem tržničnem kompleksu (Gostini dvor) in se zaključiti na Rdečem trgu. Vse lepo in prav, če ne bi sprevod za nekaj ur obtičal na tržnici. Zakaj? Ker so zaposleni upoštevali navodila kremeljske varnostne službe.

Si pa res upate! A ne veste, da je ta slikoviti običaj na Unescovem Seznamu svetovne dediščine? Že vem – če jih ni prijavil mumificirani tovariš Lenin, sta svoj lonček zagotovo pristavila Gorki in Gagarin ali kak drug član »kremeljske bande pokojnikov«. Šalo na stran, stvar je vendar jasna: Rusi preprosto ne morejo sprejeti, da je tudi smrt del vsakdanjika.

Toda zakaj? Mar ni na ruskem podeželju (in tudi v različno velikih mestih) smrt čisto vsakdanji pojav, ki ga kot običajen del življenja sprejemajo tako religiozni kot nereligiozni Rusi?

 

Žalovanje kot preživetvena veščina

V 20-ih in 30-ih letih prejšnjega stoletja so Moskovčani zelo radi zahajali v krematorij Donskega pokopališča, še več: zanje so organizirali celo vodene oglede kremiranja. Pa saj to ni mogoče, boste rekli –  a ni to strašno?

Evgenij Jepančincev

Kje pa, niti malo! Tradicionalna ruska družba (s čimer imamo v mislih še prva desetletja 20. stoletja) se ni pretirano obremenjevala s smrtjo in visoko stopnjo smrtnosti otrok ter odraslih, ker je bila zaradi nizkih higienskih standardov, epidemij in razširjenega kriminala nekaj čisto običajnega. Vaščani so kar naprej hodili na pogrebe sorodnikov in prijateljev, bližnjim pa so bili v veliko uteho.

»Pred sedmino so se obiskovali, češ: 'Spočij si, jaz pa bom pripravil/a ovseno kašo. Kako, da je že kuhana? Prav, potem pa ajdovo'. In tako je pogovor stekel,« je povedala ruska antropologinja in strokovnjakinja za pogrebne rituale Anna Sokolova. Pravi, da Rusi neradi govorijo o smrti. In ker psihoterapevtski pogovori o smrti bližnjih niso na delovnem redu, so ljudje še bolj zaprti kot sicer.

Tudi priprave na sedmino so, s kuhanjem in žalovanjem vred, del neizbežnega procesa.

»Toda znak žalovanja je povsod temno pokrivalo oziroma žalni trak, pa naj gre za vas ali mesto. Takšen je družbeni dogovor.«

V 20. stoletju je Rusija utrpela tragične izgube na domačih in tujih tleh, začenši s prvo svetovno vojno, državljansko vojno, množičnimi čistkami v 30-ih letih in drugo svetovno vojno, v bližnji preteklosti pa še v afganistanski in obeh čečenskih vojnah.

Ne samo to, v sovjetskih časih so veliko ljudi izselili, potem pa so prikrajšani za starše in sorodnike postali žrtve etničnega zatiranja.  

»Kako naj bi torej znali pripraviti pogrebni obrok, pravilno občevati z žalujočimi in žalovati, ko pa nas tega niso naučili naši dedki in babice?« se sprašuje ruski antropolog in urednik revije Ruska arheologija smrti Sergej Mohov. »Zaradi drastičnih sprememb načina življenja je smrt s pogrebnimi rituali vred postala tabu.«

Zanikanje smrti

»V preteklost usmerjena sovjetska kultura je gojila kult večne mladosti in nesmrtnosti,« pojasnjuje Sokolova. Ali rečeno v duhu sovjetske propagande: sovjetski junaki morajo, začenši z Leninom, »za vedno ostati v narodovem spominu«. Narodu je treba prihraniti trpljenje in ga napotiti v preteklost, kjer ne more biti priča množičnim čistkam in vojnim žrtvam.

Poleg tega je za rituale zmanjkalo časa. Od začetka 30-ih let in do leta 1967 je bil v veljavi šestdnevni delovnik, ko so Rusi morali služiti zgolj in samo državi, rituale – to potrato časa – pa so si morali izbiti iz glave. Stalin je prepovedal dvotedensko žalovanje za bližnjimi in se lotil temeljite povojne prenove.

Ker je naraščajoče število prebivalcev bilo treba nekam pokopati, so se tudi v SZ razbohotile mrtvašnice, domačo oskrbo pa so nadomestile bolnice in centri za pomoč.

»Kako pa naj bi se privadili na smrt, lepo vas prosim – saj z njo nimamo več nobenega stika. Po smrti svojca pokličeš rešilce, ki jim kmalu sledi še policijski in pogrebni 'sprevod'. Danes se s krsto zaključi, včasih pa se je z njo začelo; pokojnik je tri dni ležal v krsti na svojem domu, kamor so se mu prišli poklonit sorodniki in prijatelji,« poudari.

»Psihologi pravijo, da pokojnikovi svojci dandanes šele dva tedna po njegovi smrti dojamejo, kaj se je zgodilo,« dodaja Mohov.

Stare običaje ohranjajo samo majhne skupnosti, med katere prištevamo tudi staroobredce. Sokolova pravi, da so v neki vasi pogrebnega sprevodnika pričakali s puškami, češ: »Ne dotikajte se našega pokojnika, naj ostane doma.« In pokojnika, ne boste verjeli, niso odpeljali v mrtvašnico.

Kaj pa današnji ateisti in mestni prebivalci, ki ne poznajo običajev svojih prednikov – se bojijo smrti?

 

In kakšen je Putinov odnos do smrti?

Ko ljudje izgubijo bližnjega, jim je treba pomagati, zato si sodobna ruska država prizadeva za čim večjo solidarnost.

Mestna pokopališča so vse bolj oblegana, grobnice, kripte in mavzoleji arheoloških grobišč pa polni zgodovinarjev ter arheologov. Določena pokopališča spominjajo na prave pravcate parke, polne mamic in majhnih otrok, parov ter samostojnih sprehajalcev. Počasi, a vztrajno narašča število klopi, sprehajalnih poti in oznak pomembnejših grobov.

Starejši Rusi - kot v dobrih starih časih - ne varčujejo za potovanje po Evropi ali nakup dače, temveč za svoj pogreb, s čimer si zagotovijo večni počitek.

»Večina misli, da je smrt treba pričakati z dostojno grobnico in vnaprej načrtovanim pogrebom,« je pojasnil Sergej Mohov.

»Pred kratkim sem prebrala zanimiv članek o nekem onkologu, ki mu je ostalo še 3 do 7 let življenja in se je odločil napisati 'blog umiranja'. Še pred 15 leti bi to bilo nezaslišano! Blog bi lahko sicer po mili volji pisal, a samo za predal – noben resen časopis ga ne bi objavil,« trdi Sokolova. Lahko bi torej rekli, da se stvari spreminjajo na bolje.

Današnje središče skupnega žalovanja je postal svetovni splet, katerega grobišča so bolj oblegana kot vaški pogrebi v imperialistični Rusiji.

Pa si poglejmo, kakšen je Putinov odnos do smrti. Oliver Stone ga je v svojem dokumentarcu Intervju s Putinom vprašal, ali se kdaj boji za svoje življenje.

»Veste, kako rečemo pri nas? Če te bodo ustrelili, ne moreš umreti v prometni nesreči. Nihče ni nesmrten. Zato je toliko bolj pomembno, da življenje zajemamo z veliko žlico!«

Seznanite se še z drugimi edinstvenimi ruskimi običaji!

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke