Sovjetska ladja je reševala argentinske mornarje Generala Belgrana

ARA General Belgrano, obkrožen z reševalnimi čolni, potem ko so ga zadeli torpedi britanske podmornice. 2. maj 1982.

ARA General Belgrano, obkrožen z reševalnimi čolni, potem ko so ga zadeli torpedi britanske podmornice. 2. maj 1982.

AP
2. maja 1982 je prišlo do enega najbolj kontroverznih dogodkov v Falklandski vojni - britanska jedrska podmornica HMS Conqueror je potopila križarko General Belgrano. Do napada je prišlo izven območja izključitve, ki so jo britanske oblasti uvedle okoli spornih otokov, v njem pa je umrlo 323 mladih argentinskih mornarjev. V reševanju Argentincev je sodelovala le ena tuja ladja - sovjetska.

ARA General Belgrano je bila križarka argentinske mornarice, ki je prej pod ameriško zastavo in imenom USS Phoenix sodelovala v drugi svetovni vojni. Ta ladja je preživela japonski napad na Pearl Harbor in sodelovala v mnogih pomorskih kampanjah v Tihem oceanu do japonske kapitulacije.

Pod argentinsko zastavo 

Križarko so 1951 prodali Argentini in je služila pod imenom ARA 17 de Octubre. Štiri leta kasneje, 16. septembra 1955, je dobila novo ime General Belgrano, v čast generala in odvetnika Manuela Belgrana, junaka argentinske neodvisnosti, ki je 1799 ustanovil argentinsko Pomorsko šolo.

ARA General Belgrano, 50. leta.

 

27 let kasneje, 16. aprila 1982, je križarka pod poveljstvom Hectorja Bonzoa plula proti otoku Isla de los Estados zaradi nadzora in prestrezanja sovražnikovih enot. Argentinska vojna hunta je istega meseca okupirala Falklandske otoke. Ne ena ne druga država nista uradno napovedali vojne, vendar so Britanci začeli obnavljati svojo kolonijo v južnem Atlantiku, zaradi česar so tja poslali svoja vojna sredstva.

Potonil je!

Chris Wreford-Brown, poveljnik jedrske podmornice HMS Conqueror, je 2. maja izdal ukaz za napad na argentinsko križarko. Zastarela ladja se je nahajala izven območja izključitve, okoli 200 navtičnih milj od spornega južnega arhipelaga, ki ga je razglasilo Združeno kraljestvo. Kapitan podmornice, ki je križarko našel s pomočjo informacij z ameriškega satelita, je dobil ukaz iz rezidence britanske premierke Margaret Thatcher, kjer je sestankovala s svojim vojnim kabinetom.

 Dva torpeda Mark VIII sta zadela ladjo, ki je začela toniti v nevihtnem popoldnevu ob 16:15. Na krovu se je nahajala posadka, ki je štela 1091 članov. Eden od njih je kasneje za časopis Diario Popular povedal: "Nismo vedeli, kaj naj storimo, nismo vedeli, kam nas je zadelo. Preden smo sprejeli odločitev, smo čakali na ukaz, ki ni nikdar prišel, ker sta torpeda prekinila delo vseh generatorjev."

ARA General Belgrano.

Posadko je bilo potrebno evakuirati. Tenor Darío Volonté se je za časopis La Nacion spomnil grozljivih trenutkov, v katerih je posadka iskala izhod iz smrtonosne zanke: "Tega se dobro spominjam. Hodili smo ven in zagrabili tiste, ki so bili poškodovani."

Ladja je popolnoma potonila ob 17. uri. 323 Argentincev je umrlo (po ocenah naj bi prvi torpedo ubil 274 članov posadke), drugi so umrli zaradi poškodb in podhladitve. Mnogi mornarji so morali preživeti več ur plavajoč na prenatrpanem čolnu med hudo nevihto in pri temperaturah pod ničlo.

Reševanje 

Štiri letala in argentinske ladje so se napotili proti mestu tragedije ob prejemu novice o izgubi Belgrana. Sredi nevihte, ki je divjala nad južnim Atlantikom, so morali najprej locirati obupane mornarje. 5. maja so prvi preživeli prispeli v luko Ushuaia. Iskanje izgubljenih mornarjev in trupel umrlih se je nadaljevala do 9. maja. Skupno so rešili 793 članov posadke.

Nekaj ribiških ladij je slišalo za tragedijo in poslalo radiograme lastnikom ladij v ZSSR, ki so se obrnili na Ministrstvo za zunanje zadeve in dobili dovoljenje ministra za ribolov Vladimira Kamenceva.

Ladja BMRT Belokamensk pod poveljstvom kapitana Revkova je prva prišla na to območje. Obstajale so špekulacije, da je šlo za vohunsko ladjo, vendar te nikoli niso bile potrjene. Tudi če je v resnici šlo za vohunsko ladjo, je ta prekinila svojo domnevno misijo, da je lahko cel teden z Argentinci sodelovala v reševanju ljudi. Ladijski inženir, dr. Vasilij Terentijev, je kasneje povedal: "Nismo imeli upanja, ker se temperatura vode ni dvignila nad 7 stopinj, nihče ni mogel preživeti tako dolgo."

Poštni žig, ki prikazuje BMRT - razred, ki mu je pripadala ladja Belokamensk.

Vse, kar so ribiči lahko rešili iz valov, so bila trupla treh mornarjev v rdečih reševalnih jopičih. Trupla nesrečnih mornarjev so bila v groznem stanju. Premestili so jih v hladilno sobo, takrat pa so iz Moskve dobili ukaz, da se iskanje končuje. Ruska ladja se je napotila proti najbližjemu pristanišču, kjer pa se niso smeli izkrcati. Trupla so prenesli na argentinsko ladjo, ki jih je nato odpeljala do pristanišča.

Kljub političnih razlikam je ZSSR v vojni podprla argentinsko stran. Agencija TASS je objavila zapis ob prejemu informacij o napadu na argentinsko ladjo: "Sovjetska zveza nasprotuje kolonializmu v kakršni koli obliki in prepričana je, da je obnova kolonialnega statusa na Falklandskih otokih nedopustna. Otoki pripadajo Argentini in ZSSR nasprotuje agresivni in kolonialistični drži Londona, ki se kaže v vojaški avanturi Margaret Thatcher in njene konservativne vlade."

Preberite še:

Kako je Sovjetska zveza Pepsiju prodala vojno mornarico

Zakaj so sovjetski ribiči rešili posadko ameriškega vohunskega letala?

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.