Ali je bilo sovjetsko ujetništvo res pekel za nemške vojne ujetnike?

Življenje v ujetništvu ni potica. Kljub temu so nemški vojni ujetniki v Sovjetski zvezi živeli precej bolje od sovjetskih ujetnikov v Tretjem rajhu. Za delo so namreč prejemali plačilo, imeli pa so tudi pravico do prejemanja pošte in paketov iz domovine.

Za izvedbo operacije Barbarossa (invazije na Sovjetsko zvezo) je Nemčija uporabila vrsto zaveznikov, satelitskih držav in prostovoljcev iz vse Evrope. Potemtakem ni presenetljivo, da so med vojnimi ujetniki v Sovjetski zvezi bili predstavniki številnih nacionalnosti: Nemci, Italijani, Romuni, Madžari, Finci, Hrvati, Švedi itd.

Nemški vojni ujetniki v Sovjetski zvezi niso bili predmet javne debate. Točno število Nemcev in njihovih zaveznikov v sovjetskem ujetništvu še danes ni znano. Ocene se gibljejo med 2,3 in 3,4 milijoni.

V zaledju Sovjetske zveze je bilo postavljenih preko 300 taborišč za vojne ujetnike. Taborišča niso bila velika, večinoma je bilo v njih nastanjenih od sto do nekaj tisoč ujetnikov. Nekateri tabori so obstajali samo nekaj mesecev, drugi več let.

Nemške vojne ujetnike so aktivno uporabljali za gozdarjenje, grajenje hiš, mostov, jezov in druga dela. Nekdanji sovjetski minister za zunanje zadeve Vjačeslav Molotov je nekoč izjavil, da se niti en nemški vojni ujetnik ne do vrnil domov, dokler Stalingrad ne bo postavljen nazaj.

Delo Nemcev v delovnih taboriščih je bilo daleč od suženjskega. Delovni dan je trajal osem ur, zaporniki pa so prejemali tudi plačilo, čeprav majhno. Tisti, ki so presegli norme so prejeli dodatni bonus, ki so ga lahko vložili na banko. Nekateri izpuščeni zaporniki so pred svojih odhodom odkupili vso zlatnino iz lokalnih zlatarn.

Odnos do zapornikov drugih držav je bil sicer boljši kot do Nemcev. Imeli so določene privilegije in so lahko delali v kuhinji. Zato so mnogi Nemci poskušali prikriti svojo identiteto in se distancirati od »nacije agresorjev«.

Vojni ujetniki se niso zmeraj lepo vedli. Dogajali so se tudi poskusi pobega: med letoma 1942 in 1948 je poskušalo pobegniti več kot 11.000 zapornikov, stopnja uspešnosti pa je bila zgolj 3 %.

Dogajali so se celo upori. Januarja 1945 so zaporniki v taborišču blizu Minska izrazili nezadovoljstvo nad slabo oskrbo s hrano. Zabarikadirali so barake in zajeli stražarje. Ko so pogajanja propadla, je na prizorišče stopila sovjetska artilerija. Umrlo je preko sto ljudi.

Vrnitev ujetnikov v domovino iz Sovjetske zveze se je začela kmalu po vojni leta 1946, ko so domov poslali bolne in invalidne. Med letoma 1946 in 1955 je bilo vrnjenih približno 2 milijona vojnih ujetnikov. Zadnja amnestija se je zgodila leta 1955 po obisku zahodnonemškega kanclerja Konrada Adenauerja v Sovjetski zvezi.

Sodeč po podatkih je v sovjetskem ujetništvu umrlo približno 15 % vojnih ujetnikov. Večina smrti se je zgodila med vojno, v času resnega pomanjkanja hrane, toplih oblačil in primernih nastanitev. Kljub temu je bil ta odstotek precej nizek v primerjavi s sovjetskimi vojnimi ujetniki v Nemčiji. Umrlo jih je namreč 58 %.

Preberite še:

Marš premaganih: Nemški vojni ujetniki na ulicah Moskve

Groza, občudovanje in prezir: Nemci o Rdeči armadi

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.