Žena reformističnega ruskega carja Pjotra Velikega je bila tako ravno tako nenavadna kot njegova vladavina, ki je bila polna stalne želje po modernizaciji in vpeljavi zahodnega načina življenja.
Ni povsem jasno, kje je bila prva ruska carica rojena. Nekateri strokovnjaki menijo, da je izhajala s Švedske, večina raziskovalcev pa je prepričanih, da je bila v resnici rojena na ozemlju današnjih baltskih držav - v Estoniji ali pa bolj verjetno v Latviji. Med izbruhom kuge naj bi ostala sirota, zanjo pa je nato poskrbel lokalni župnik. Živela je pod imenom Marta Skavronska in delala kot perica.
Pod do prestola
Več informacij nam je na voljo o njenem kasnejšem življenju. Ko je bila stara 17 let, se je poročila s švedskim konjenikom. Okoli tega časa (1702) je na njeno življenje močno vplivala velika severna vojna med Rusijo in Švedsko, saj so njen kraj okupirale ruske čete. Marto so vzeli kot ujetnico, na koncu pa je prišla v roke feldmaršala Borisa Šeremetjeva.
To pa ni bila končna postaja v njenem življenju. Pri Šeremetjevu jo je spoznal Aleksander Menšikov, carjeva desna roka. Začel se je zanimati zanjo, zato jo je izbral za služkinjo in tako se je iz feldmaršalovega štaba preselila v carjevo najljubšo rezidenco. Tam jo je opazil sam car Pjotr Veliki, ki ga je Marta povsem očarala in Menšikov jo je predal carju.
Marta je ohranila prijateljstvo z Menšikovim do konca življenja. Blizu sta si bila zaradi podobnih korenin, socialno gledano pa sta bila oba človeka navadne krvi.
Neznani slikar/Wikipedija
So bile na delu spletke z Menšikovim?
Martina zveza s carjem je trajala do njegove smrti 1725. Bila sta poročena in kasneje jo je razglasil za carico soprogo. Ker je bila njena situacija edinstvena v ruski zgodovini, je lahko bila brez težav razglašena za uradno vladarico imperija po carjevi smrti. Prejela je pravoslavni krst in prevzela ime Katarina. Njen boter je bil carjev sin iz prvega zakona, Aleksej.
O njeni podobi obstaja več nasprotujočih si mnenj. Po besedah enega od njenih sodobnikov, je "izstopala s svojo lepoto in postavo." Hkrati pa je zgodovinar Evgenij Anisimov dejal, da je "Katarini manjkala angelska lepota njene hčerke Elizabete I. in gracioznost Katarine II. Imela je široko grajeno postavo, bila je debelušna in opečena od sonca kot nek navaden človek …"
Polemike o njenem videzu in način, na katerega je prišla na vrh ruske družbe, so nekatere ljudi prepričale v to, da je carica vse to dosegla s pomočjo magije. Desetnik nekega polka ruske vojske, Vasilij Kobylin, je z vso resnostjo trdil, da je Katarina uporabila neke vrste čarovnijo, s katero je Pjotra privezala nase. Po njegovih besedah je magijo izvajala skupaj z Menšikovim, kar bi seveda pojasnilo njegovo dolgo prisotnost ob prestolu.
Ljubezen do Katerinuške
Če bi prebrali Pjotrova in Katarinina pisma, bi videli, da je bil njun odnos trden in iskren. "Katerinuška, prijateljica moja," jo je naslavljal pri pisanju.
Bila je ena redkih, ki se ni bala njegovih izbruhov jeze. Pjotr je bil namreč znan po svojem ostrem značaju. Osebno je obglavil nekaj vojakov, ki so sodelovali v uporu. Sodeloval je tudi pri mučenju svojega lastnega sina Alekseja, potem ko je bil obtožen izdaje in kasneje usmrčen. Pravijo, da je imela Katarina pomirjujoč učinek na ognjevitega carja.
Kljub nagli jezi, je Pjotr svoji ženi odpustil nezvestobo, za katero je izvedel tik pred smrtjo, njen ljubimec pa je izgubil glavo zaradi besa umirajočega carja.
Po Pjotrovi smrti je Katarina s pomočjo elitne garde in Menšikova postala carica. Menšikov je bil namreč de facto vladar med njeno kratko, dveletno vladavino, ki se je končala z njeno smrtjo 1727.
Preberite še:
Reži brado, da ti ne odrežem glave: Novosti, ki jih je prinesel Peter Veliki
»Ne žri kot svinja« ali kako je Peter Veliki svoje dvorjane učil bontona