Pred sto leti je bila Rusija v eni veliki zmešnjavi. Potem ko je februarska revolucija zrušila monarhijo, se je rodil čuden sistem. Začasna vlada je uradno vladala državi, de facto pa se je morala boriti s sovjeti (izvoljenimi predstavniki delavcev, vojakov in kmetov), ki so jih podpirali skrajno levi boljševiki. Diarhija je vodila v anarhijo.
Poleg tega je bila Rusija v vojni z Nemčijo in stanje na fronti je bilo težko. Vojaki, utrujeni od vojne, se niso več hoteli boriti. Nova vlada je prepovedala kaznovanje vojakov, zato poveljniki niso več mogli vzdrževati discipline. Rusija je izgubljala bitko za bitko.
Arhiv/Wikipedija
Julija so boljševiki poskušali prevzeti oblast v Petrogradu, današnjem Sankt Peterburgu, vendar je začasna vlada uspela zatreti upor. Do konca poletja je ozračje ostalo napeto in takrat je na prizorišče stopil general Lavr Kornilov.
Kdo je gospod Kornilov?
Bil je sin kozaka, na vrh ruske vojske pa se je povzel s trdim delom in pogumom. Sodeloval je v rusko-japonski vojni (1904-1905), vodil divizijo med prvo svetovno vojno in postal vrhovni poveljnik julija 1917.
Kornilov je bil zelo priljubljen kot vojni junak. Častniki na visokih položajih, ki so ga podpirali (npr. general Anton Denikin, bodoči vodja belega gibanja), so ga imeli za plemenitega in nadarjenega moža. Po drugi strani pa so skeptiki dvomili v vojaške in politične sposobnosti Kornilova. General Mihail Aleksejev je celo dejal, da ima "Kornilov srce leva, ampak glavo ovce."
Politično gledano je bil Kornilov desničarski patriot in je preziral levičarje, saj je menil, da bodo pokvarili Rusijo in njeno vojsko. Blizu mu niso bili niti zmerni socialisti kot npr. Aleksander Kerenski, vodja začasne vlade. Skrajne boljševike pa je hotel kar obesiti.
Je puč načrtovala vlada?
Arhiv/Wikipedija
Tudi Kerenski ni maral boljševikov, glavne grožnje njegovi vladi, obenem pa se je bal tudi Kornilova. Kerenski je poskušal čim bolje loviti ravnotežje med grožnjama z leve in desne, vendar je pri tem popolnoma pogorel.
Mnenja o tem, kaj se je zgodilo pred ukazom Kornilova o zavzetju Petrograda, se precej razlikujejo. Po besedah podpornikov Kornilova je bil Kerenski tisti, ki je prosil vojsko naj mesto vzame v svoje roke in močno zatre sovjete in boljševike.
Kerenski je v svojih spominih zanikal to dejanje. Vztrajal je, da je general sam načrtoval puč in poskušal vzpostaviti osebno diktaturo. Zgodovinarji še vedno razpravljajo, kdo od njiju laže, vendar kot pravi Aleksander Rabinovič, avtor dela Boljševiki na oblasti: Revolucija 1917, lahko Kerenskega vseeno krivimo za poskus puča, saj je sam Kornilova imenoval na mesto vrhovnega poveljnika.
Začetek afere
9. septembra 1917 je Kornilov, ki se je nahajal v generalštabu v Mogilevu, ukazal generalu Aleksandru Krimovu naj obkoli Petrograd. Častniki znotraj mesta bi morali oponašati vstajo boljševikom, čete pa bi pod pretvezo ohranjanja reda zavzele mesto, uničile skrajno leve sile in vzpostavile diktaturo.
Arhiv/Wikipedija
Naslednji dan je Kerenski javno ukazal Kornilovu, naj ustavi napredovanje čet in odstopi. General je prav tako javno odgovoril, da je vlada pod vplivom neodgovornih sil ter da nima nikakršnega namena ubogati ukazov Kerenskega in odstopiti. Vodja vlade je Kornilova razglasil za izdajalca.
Krimove čete so se še vedno približevale Petrogradu. Kar nekaj vojaških generalov je pisalo Kornilovu, da so mu zvesti ter se želijo boriti proti sovjetov in boljševikom. Hkrati pa je garnizija v prestolnici ostala zveza vladi in Rusija se je znašla na robu vojne.
Neuspeh
Boljševiki, ki so imeli Kornilova in Kerenskega za sovražnika, so nekoliko oklevali, vendar so se zaradi približevanja vojske odločili, da je ta nevarnost večja. "Borili se bomo proti Kornilovu," je dejal Lenin, "ne zaradi podpore Kerenskemu, ampak da izpostavimo njegove slabosti." Levičarji so skoncentrirali vso svojo moč za boj proti Kornilovu, Kerenski pa je moral sprejeti to zavezništvo, pri čemer je celo nekaj boljševikov izpustil iz zaporov.
Hitro so mobilizirali petrograjske delavce in vojake, s čimer so zaustavili Krimove čete. Železničarski delavci so blokirali ceste do mesta, telegrafisti pa so prekinili zveze med vojskami.
Agitatorji so vojake prepričali, naj ne streljajo delavcev in meščanov, častniki pa niso mogli storiti ničesar proti tej propagandi. Kmalu so vojaki prisegli svojo zvestobo začasni vladi. 12. septembra je bil poraz Kornilova očiten in general je bil aretiran.
RIA Novosti
Za Kerenskega je bila to Pirova zmaga. Premagal je nevarnost z desne, vendar so levičarski sovražniki, ki so ga sicer rešili pred vojsko, postali bolj priljubljeni in vplivnejši. Po manj kot dveh mesecih so prevzeli oblast v Petrogradu enkrat za vselej.
Preberite še:
Domače zvijače boljševikov ali kako zbrati denar za revolucijo?
Ženske v prvi liniji: Tri revolucionarke, ki so obrnile Rusijo na glavo
Pet knjig, ki jih morate prebrati, da bi bolje razumeli oktobrsko revolucijo