Kam je izginilo zlato Komunistične partije Sovjetske zveze?

Nekateri nekdanji voditelji Komunistične partije Sovjetske zveze so morda danes zelo bogati ljudje.

Nekateri nekdanji voditelji Komunistične partije Sovjetske zveze so morda danes zelo bogati ljudje.

Varvara Grankova
Ob razpadu ZSSR leta 1991 je krožilo veliko govoric o usodi »zlatih rezerv« Komunistične partije. Nekateri zgodovinarji so prepričani, da so partijski funkcionarji zbrali ogromno količino denarja in ga na skrivaj prenesli na račune v tujih bankah.

Komunistična partija Sovjetske zveze (KPSS) nikoli ni bila običajna politična stranka. Do konca 80. let 20. stoletja je imela oblastni monopol, centralni komite in politbiro (najvišja organa stranka) pa sta bila kot nekakšna država v državi. Mnogi funkcionarji iz teh struktur so uživali privilegije, ki niso bili vedno zakoniti.

Na začetku 90. let 20. stoletja, takoj po razpadu Sovjetske zveze, so posamezni viri trdili, da je okoli 10 milijonov dolarjev iz partijske blagajne izginilo brez sledu. Večina državljanov Rusije je bila prepričana, da je bil ta denar ukraden.

Bogata partija

Nekdanji voditelj mladinske organizacije Komsomol Viktor Mironenko je v intervjuju poudaril, da je KPSS neposredno pred razpadom Sovjetske država posedovala 10 milijard dolarjev.

Viri tega bogastva so bili različni, od mesečnih članarin običajnih članov partije (leta 1990 je imela partija okoli 19,5 milijonov članov) do Državnega sklada za zaščito miru z okoli 4,5 milijarde rubljev (2,6 milijarde dolarjev).

Težko je reči, ali je imel Mironenko prav, ko je govoril o takšnem znesku, saj so bili partijski arhivi ločeni od proračunov vlade, dostop do teh podatkov pa so imeli samo visoki partijski funkcionarji. Na vprašanje: »Kdo je ukradel ta denar?« je Mironenko odgovoril: »Nimam pojma. Jaz ga nisem.«

Viktor Geraščenko, bivši direktor Državne banke ZSSR, je leta 2011 potrdil, da je bilo na računih centralnega komiteja veliko denarja, a je ves ta denar leta 1991 skrivnostno izginil.

Sumljiva smrt

Vse skupaj je seveda res izgledalo sumljivo, sploh po vrsti skrivnostnih smrti. Tako je 26. avgusta 1991, nekaj mesecev pred razpadom Sovjetske zveze, finančni direktor KPSS Nikita Kručina, ki je bil blizu Mihailu Gorbačovu, padel skozi okno in umrl.

Njegov predhodnik Georgij Pavlov je vodil partijske posle 18 let in tudi on je končal podobno kot Kručina, samo en mesec pozneje. Tretji bankir je Dmitrij Lisovolik, ki je vodil Ameriški sektor mednarodnega oddelka centralnega komiteja Komunistične partije in je bil prav tako tesno povezan z denarnimi tokovi. On je prav tako po nekaj dneh padel skozi okno.

Ob takšnih neobičajnih okoliščinah so državni funkcionarji trdili, da »partijsko zlato« nikoli ni obstajalo, javnost pa je bila do takšnih trditev skeptična. Skrivnostne smrti pa niso prinesle odgovora na glavno vprašanje – kam je izginil denar?

Iskanje

Radovednost in čut za pravičnost nista bila najpomembnejša dejavnika, ki bi spodbudila ruske voditelje v iskanje »partijskega zlata«. Ko se je iz pepela Sovjetske zveze rodila nova Rusija, je ta močno potrebovala denar. Komunistične milijarde bi ji takrat prišle zelo prav.

Egor Gajdar, premier v vladi predsednika Borisa Jelcina leta 1992 je angažiral celo zasebne detektive iz svetovno znane ameriške agencije Kroll, da bi našli ta denar. Gajdar je govoril, da je ruska vlada zaustavila preiskavo, ker Američani »niso našli nobenih pomembnih podatkov«. Vlada na koncu ni objavila niti poročila agencije Kroll.

Azijske zveze?

Kaj se je zgodilo s tem denarjem? Po eni razlagi so kradljivci uspeli kanalizirati partijsko zlato na tajne račune v bankah v Hongkongu s pomočjo kitajskih vez.

Konec 80-ih in v začetku 90-ih let so hongkonške banke anonimno upravljale številne račune in niso sodelovale z mednarodnimi preiskovalnimi organi, ki so iskali lastnike računov (za razliko od švicarskih bank).

Denar je lahko končal tudi na Cipru ali v Libanonu. Če denar ni odšel v tujino, pa so partijsko zlato že dolgo nazaj razdelili po manjših kosih in prenesli na desetine bank po vsem svetu, kar pomeni, da ga verjetno nikoli ne bodo našli.

Vsak zase

Obstaja predpostavka, da denarja nikoli niso odpeljali iz Rusije. Visoki partijski funkcionarji so predvideli smrt socializma in prali denar preko zasebnih podjetij, ki so se pojavila konec 80-ih, kar je privedlo do prvih velikih koncentracij zasebnega kapitala v postsovjetskem obdobju.

Zagotovo je samo to, da je mogoče z gotovostjo reči, da najbrž nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je res zgodilo z ogromnim denarjem Komunistične partije. Večina strokovnjakov se strinja, da denar ni izginil zaradi dobro organizirane zarote starih komunistov.

Vsak se je namreč brigal samo zase in vzel toliko, kolikor je lahko, ko se je potapljala socialistična ladja. Vsak je imel cilj, da si v novi kapitalistični ureditvi zagotovi privilegiran štartni položaj.

Besedilo je del večje serije prispevkov o skrivnostnih primerih, ugankah in anomalijah iz Rusije.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: