Na začetku 20. stoletja so sovjetski alpinisti raziskovali najvišje vrhove svoje države, ZSSR. Najvišji vrh namreč še ni bil znan, leta 1932 pa sta dve skupini alpinistov naleteli na skrivnostni vrh, ki ga prejšnje odprave še niso zabeležile – imel je nadmorsko višino 7.495 m.
Ko je Josif Stalin leta 1933 praznoval svoj 55. rojstni dan, je bil na novo osvojeni vršac že vključen v zemljevid Sovjetske zveze, poimenovali so ga Stalinov vrh v čast voditelju države (danes je vrh znan kot vrh Ismail Somoni in ga najdemo v Tadžikistanu, ki je bil leta 1933 del Sovjetske zveze.). Potrebno se je bilo le še spopasti z vsemi vzponi, ki jih je gora ponujala.
Ekipa št. 29
Hitro je bila sestavljena odprava najpogumnejših. Devet alpinistov, ki so jih spremljali medicinsko osebje in mnogi novinarji, so se odpravili na neznano območje.
Javna domena
V odpravi je bil tudi Aleksander Gettier, potomec francoskih priseljencev, ki se je v času ruske državljanske vojne boril proti komunistom v vrstah Bele armade. Ko so na oblast prišli boljševiki, je komaj ušel smrti po čudnem naključju. Njegov oče je bil namreč edini zdravnik, ki mu je zaupal Vladimir Lenin (na splošno je bil sumničav do zdravnikov), zato ga je lahko oče-zdravnik rešil pred pregonom.
Evgenij Abalakov je bil še en član znamenite odprave. Bil je priznani sovjetski alpinist, ki je pozneje postal vojni heroj. Skupina alpinistov se je poimenovala »29. ekipa Tadžiško – Pamirske ekspedicije« in avgusta leta 1933 so pričeli z vzponom na Stalinov vrh.
TASS
Smrtonosni vzpon
Vzpon je bil še posebej nevaren. Težki pogoji, ki jih je dežela ponujala alpinistom, so vzpon praktično spremenili v samomorilsko misijo. Še preden so se člani ekspedicije sploh začeli tega zavedati, sta dva alpinista že podlegla mrazu in umrla. Drugi so zboleli ali pa so imeli tako resne ozebline, da so bili mnogi prisiljeni prekiniti odpravo. Izčrpani alpinisti niso imeli rezervnih okrepitev in so se lahko zanašali samo nase, misiji pa je grozil neuspeh.
500 metrov pod vrhom so ostali samo trije možje: Gettier, Abalakov in izkušeni alpinist Nikolaj Gorbunov. 44-letni Gettier se je zgrudil pred prihodom na vrh, a je ostalima dvema naročil, naj nadaljujeta pot. Da bi prekinili plezanje na vrh, ki je nosil ime po Stalinu, ni prišlo v poštev – možnosti sta bili samo bodisi zmaga bodisi smrt, vmesne rešitve ni bilo. Pozneje se je zaradi ozeblin zgrudil tudi Gorbunov. Tako je ostal samo še eden sposoben plezalec, 26-letni Abalakov, in samo še od njega je bila odvisna usoda odprave.
R. Neteljev / RIA Novosti
Abalakov je premagal težnje, da bi vse skupaj izpustil iz rok in se obrnil nazaj. Prišel je do vrha in postal prvi mož v zgodovini, ki je 3. septembra 1933 stal na vrhu najvišje gore Sovjetske zveze. Slavili so ga kot heroja, a ga je skozi življenje spremljala temna senca. Tudi Gettier je kljub srčnemu napadu preživel in se vrnil s smrtonosnega plezanja, a je tudi njemu trda predla.
Skrivnostna smrt
Osvajanje Stalinovega vrha je sovpadlo s Stalinovim sistematičnim pobijanjem milijonov ljudi po vsej Sovjetski Zvezi. Pretekli dosežki in uspehi niso bili več garancija za preživetje in nekateri junaki včerajšnjega dne so se znašli v resni nevarnosti.
Eden od njih je bil tudi Gettier. Bivšemu oficirju Bele armade, ki se je boril proti boljševikom in je imel tuje ime, je bilo usojeno, da se znajde na enem od številnih seznamov za usmrtitve, ki jih je podpisal Stalin. Decembra 1937 je bil Gettier aretiran in ubit pred strelskim vodom. Oče mu tokrat ni mogel rešiti življenja, saj po Leninovi smrti ni imel več vpliva na sovjetsko politično elito. Georgij Kharlampiyev, še en član znamenite ekspedicije, je bil prav tako žrtev Stalinovega terorja.
Arhivska fotografija
Abalakov pa je, nasprotno, preživel vso represijo in se je prostovoljno pridružil Rdeči armadi, ko je izbruhnila druga svetovna vojna. Mnoge sovjetske vojake je učil plezanja in vodil je številne vojaške odprave na Kavkaz. A vsi ti dosežki tudi Abakova niso rešili pred skrivnostnim koncem.
24. marca 1948 sta Abalakov in njegov alpinistični kolega Jurij Artsiševski potrkala na vrata komunalnega stanovanja v Moskvi, kjer si je eden od njunih znancev delil stanovanje s še šestimi drugimi ljudmi. Le nekaj ur pozneje je lastnik stanovanja v kopalnici našel dve trupli.
Urada raziskava je prišla do zaključka, da sta umrla zaradi puščanja plina v stanovanju. Sorodniki Abalakova pa niso sprejeli te razlage dogodkov.
Veliko je bilo nepojasnjenega v preiskavi. Policija ni opravila forenzične preiskave trupel in Abalamovih sorodnikov ni nikoli obvestila o rezultatih preiskave. Še eno sumljivo dejstvo je, da so vsi ostali prebivalci komunalnega stanovanja, kjer naj bi puščal plin, ostali živi in zdravi.
Aleksej, sin Abalakova, je prepričan, da je bil njegov oče zastrupljen namenoma, s substanco, ki je bila vse kaj drugega, kot plin.
»Ti, ki so zakrivili zločin, so ga želeli prikriti. Moja mama Anna je bila šokirana, ko je na dan pogreba videla, da sta dejansko manjkala celotni prsni koš in trebuh. Namesto tega je bil pod obleko skrit okvir. Zagotovo so to naredili zato, da bi prikrili dejstvo, da je bil zastrupljen,« je leta 2016 povedal Aleksej Abalakov.
Kljub vsem nepravilnostim je bil primer označen za nesrečo in zaprt. Skrivnostna smrt sovjetskih alpinističnih pionirjev pa je še danes nerazrešena uganka.
Po eni od razlag za smrt Alabakova naj bi bila smrt povezana z državno financiranimi odpravami za raziskovanje uranove rude v Sovjetski zvezi. Ali je bila v smrt alpinistov res vpletena sovjetska država, ostaja neznanka.