Odnosi med državo in najemniki so bili pogosto napeti, vendar so ti sčasoma postali del vedno spreminjajoče se družbene sestave ruske države.
"O, Gospod, reši nas pred gnevom Severnjakov." Formulacija skorajda apokrifne molitve učinkovito prikaže, kako so Evropejci doživljali barbarske vikinške upade v zgodnjem srednjem veku. Nekaj stoletij so Vikingi nadlegovali Anglijo, Škotsko, Irsko in druge države. V vzhodni Evropi pa je bila situacija precej drugačna. Vzhodnoslovanska plemena se Vikingov oz. Varjagov niso bala, celo vabila so jih k sebi. Skandinavci so nastopali v vlogi najemniških vojakov, slovanski knezi pa so mnoge Varjage vključevali v svoje spremstvo.
Sobivanje Varjagov in Slovanov
Za nadzor nad Kijevom, prestolnico Kijevske Rusije, so se odvijali nikoli pojemajoči notranji boji. Knez Vladimir, ki je v državi uvedel krščanstvo, je s pomočjo Varjagov leta 979 osvojil Kijev. Po zapisih iz zgodovinskih letopisov so najemniki kmalu postali breme, saj so za svoje usluge zahtevali prispevek od vsakega prebivalca v mestu, zato jih je knez poslal proč, v bizantinsko cesarstvo. Še preden je to storil, je bizantinskemu cesarju poslal sporočilo, naj jim ne pusti ostati predolgo v prestolnici skupaj kot ena celota, saj lahko postanejo nevarni.
Po besedah nekaterih zgodovinarjev se je takrat na dvoru bizantinskega cesarja nahajala tudi nekakšna enota, sestavljena iz Varjagov, čeprav ni povsem jasno, ali so to bili prav tisti, ki jih je knez Vladimir poslal iz Kijeva.
Obenem pa Slovani in Varjagi niso vedno bivali v sožitju in harmoniji. Eden takšnih primerov izhaja prav iz časa nastajanja ruske države. Po zapisih najstarejših kronik naj bi Slovani povabili varjaškega kneza Rjurika in njegovo spremstvo ter mu izročili oblast nad plemeni, nekateri ruski zgodovinarji pa zagovarjajo stališče, da je bil Rjurik med Slovane povabljen kot najemnik in vojaški vodja, vendar je ta organiziral prevrat in z oblasti vrgel lokalne starešine, nato pa sam prevzel oblast nad severnimi slovanskimi ozemlji.
Kasneje je dinastija, ki jo je ustanovil Rjurik, nadzirala celotno ozemlje Stare Rusije. Ruski zgodovinar Vasilij Ključevski se je pri pojasnjevanju, kako je do tega prišlo, opiral na zapiske judovskega popotnika iz 10. stoletja, ki je zapisal, da so nekatera severna plemena, "ki imajo oblast nad Slovani in še vedno živijo med njimi, prevzela tudi njihov jezik in se pomešala z njimi."
Stepska ljudstva
V tem času je obstajal še en neusahljiv vir najemnikov v Stari Rusiji - jugovzhodne stepe. Od tam so prihajali valovi nomadov različnega etničnega porekla, ki so en za drugim prihajali v srce ruskega ozemlja. Sprva so se na mejah pojavili kot vsiljivci, vendar so po določenem času sobivanja z ruskim prebivalstvom spremenili svoj odnos. Sčasoma so postali zavezniki države, ki jih je slednja pogosto uporabila kot najemnike.
Uničujoči vpadi Pečenegov, nomadskega turkovskega ljudstva, so močno obremenjevali Kijevsko Rusijo. V 11. stoletju je nadškof Teofilakt Bolgarski o njih zapisal:
"Napredujejo kot udarec strele, njihov umik je hkrati težak in lahek: težak zaradi vojnega plena, ki ga odnesejo s seboj, in lahek, ker je hiter. […] Ropajo druge države, ker nimajo svoje. Mirno življenje je za njih nesreča, srečni so le, kadar se pripravljajo na vojno. […] Nešteto jih je."
Vendar zgodovinske kronike izpostavljajo, da so že v naslednjem stoletju ruski knezi najemali Pečenege, ki so celo služili v enotah za obrambo meje. Podobno se je zgodilo z naslednjim valom nomadov Kipčakov, ki so nadomestili Pečenege.
Kruti Tatari
Uljanovski regionalni umetniški muzej
Vzorec z nomadskimi najemniki se je ponovil v 13. stoletju, vendar z nekaj pomembnimi razlikami. Tokrat so bili na vrsti Tatari. V rusko zgodovino so se zapisali kot kruti osvajalci, kmalu pa so, tako kot njihovi predhodniki, postali orodje v notranjih političnih bojih. Leta 1293 se je na primer eden od ruskih knezov, Andrej Gorodecki, odločil izzvati avtoriteto svojega brata, velikega vladimirskega kneza, in s seboj pripeljal ogromno vojsko Tatarov, ki je opustošila 14 starih ruskih mest. Pravijo, da so bili dokazi o napadu v tistih regijah vidni še v 19. stoletju.
Andrej Rubljov, film režiserja Andreja Tarkovskega, je prinesel najbolj slikovito upodobitev Tatarov kot najemnikov v Stari Rusiji. Film vsebuje tudi prizore, v katerih Tatari opustošijo in oplenijo cerkev.
Z rastjo in krepitvijo Moskovske kneževine so tatarska ozemlja postala del ruske države in Tatari so postali ubogljivi služabniki carja, ki so imeli poseben status, tako kot kozaki.