Ko sem v preteklosti slišala tisto frazo: »Zelo veliko Rusov vas je v Sloveniji,« se mi je zdelo, da so ljudje pretiravali. Sedaj, ko sem stalno v Ljubljani, pa ne mislim več tako. Tu zares srečaš veliko Rusov. Še več, to sploh ni novica: Slovenci so se selili v Rusijo in Rusi so se selili v Slovenijo že pred več kot stoletjem.
Čeprav sta Slovenija in Rusija geografsko oddaljeni, so emigranti iz ene v drugo državo vedno obstajali. Seveda se intenzivnost migracijskih valov ni mogla primerjati z intenzivnostjo migracij iz Rusije in Slovenije v države zahodne Evrope.
Že v sredini 18. stoletja so predstavniki slovenskega izobraženstva potovali v Rusijo. Bili so tudi tisti, ki so emigrirali iz ekonomskih razlogov. V 19. stoletju so slovenski inteligenti obiskovali Rusijo, da bi pridobili izobrazbo ali predavali na ruskih gimnazijah. Leta 1866 je bil v Sankt Peterburgu odprt Slovanski učiteljski inštitut, ki je omogočil nekaterim predstavnikom slovanskih narodov, da so se preselili iz Avstro-Ogrske v Rusijo.
Rast zanimanja za Rusijo med slovensko inteligenco je bilo povezano z nezadovoljstvom nad politiko Habsburžanov, ki so izvajali germanizacijo Slovencev. Zmaga Rusov v vojni proti Turčiji (1877-1878) je okrepila upanje Slovencev na pomoč iz Rusije. Povečalo se je zanimanje za ruski jezik, liberalni voditelj Ivan Hribar pa je menil, da bo širjenje ruskega jezika med slovensko inteligenco vplivalo na položaj nemške kulture.
wikipedia.org
Slovenski učenjaki v Rusiji
Kot prvi od slovenskih učenjakov se je na pripravništvo v Rusijo odpravil Matija Murko. Študiral je ruski jezik in književnost na univerzah v Sankt Peterburgu in Moskvi. Za njim je v Rusijo odpotoval jezikoslovec Rajko Nahtigal. Več kot leto je preučeval praslovanski in ruski jezik. Skupaj s člani moskovske dialektne komisije je raziskoval ruska narečja v Moskovski in Orlovski guberniji.
wikipedia.org
Tretji slovenski učenjak, ki je prešel pripravništvo v Rusiji, je bil Ivan Prijatelj. Zanimala ga je ruska književnost, ki jo je propagiral v reviji Ljubljanski zvon. Najbolj sta ga zanimala pisatelja Čehov in Gorki, pa tudi znanstveniki z liberalnimi pogledi.
Slovenski emigrant Janko Lavrin je prišel v Rusijo leta 1997 in aktivno sodeloval v njenem družbenem življenju. Postal je izdajatelj in sourednik revije Slavjanskij mir (»Slovanski svet«), ki je imel poslanstvo, da seznani ruskega bralca s kulturo in običaji slovanskih narodov.
Začetek prve svetovne vojne je prekinil tako uspešen razvoj vezi med Slovenci in Rusi. Del slovenskih vojnih ujetnikov, ki so živeli v ruskih mestih, je na koncu sodeloval v revolucionarnih dogodkih leta 1917 na strani rdečih. Ko so se vrnili v domovino, so postali organizatorji prvih komunističnih celic.
Beli emigranti v Sloveniji
Po revoluciji in koncu državljanske vojne se je iz Rusije vsul tok emigrantov. Šlo je za nasprotnike sovjetskih oblasti, člani belogardistov in plemiči. V Sloveniji so se v glavnem naselili predstavniki izobraženstva: inženirji, igralci, znanstveniki, vojaški oficirji. Na Univerzi v Ljubljani so predavali ruski akademiki, med katerimi je bil tudi profesor Preobraženski, ki je vrsto let slovenske študente učil ruščine.
Ruski umetniki-emigranti so odigrali pomembno vlogo v razvoju slovenskega narodnega gledališča. Konec 40-ih let je predstavnik Bolšoj teatra Golovin v Mariboru ustanovil baletno šolo. Rusi niso samo seznanili Slovence s svetovno operno, baletno in dramaturško klasiko, s seboj so prinesli tudi visoko umetniško raven.
Natalia Razina
Tudi v Sovjetski zvezi je obstajala slovenska emigracija, ki so jo predstavljali vojni ujetniki, poročeni z Rusinjami, pa tudi komunisti, ki so prebegnili pred represijo v Jugoslaviji. Nekateri so pustili svojo sled v razvoju ruske kulture. Tako je med zaslužnimi za nastanek Inštituta za slavistiko Akademije znanosti ZSSR tudi eden od vodij slovenskih komunistov – Dragotin Gustinčič.