Pozabljena vojna na severu med Finsko in Sovjetsko zvezo

Sovjetsko-finska vojna 1939-1940, ki je na Finskem in na Zahodu znana pod imenom zimska vojna, je postala »pozabljena« že v očeh sodobnikov kmalu po njenem koncu. V kontekstu druge svetovne vojne se je sovjetsko-finska vojna z vsemi vprašanji, ki so jo spremljala, zares močno pogreznila v ozadje. Tema sovjetsko-finske vojne je postala priljubljena zgolj med tistimi, ki so izkoristili vsako priložnost za kritiko »totalitarnega režima« in očitke o »neuspehu«. Vprašanje pa je, v kolikšni meri je šlo v konfliktu za neuspeh. Ali je sploh šlo za neuspeh?

Formalni povod za začetek vojne je bil tako imenovani »mainilski incident« 26. novembra 1939. Po takratni sovjetski razlagi dogodkov je finska artilerija s položajev v vasi Mainila izstrelila sedem projektilov na sovjetsko ozemlje, umrli so štirje sovjetski vojaki in deset je bilo ranjenih. Sovjetsko politično vodstvo je še isti dan naslovilo protestno noto finski vladi, finski cariniki pa so vztrajno zatrjevali, da tistega dne ni streljala finska, pač pa sovjetska stran. Strani nista našli kompromisa in 29. novembra je ZSSR prekinila diplomatske odnose s Finsko, že naslednje jutro, 30. novembra, pa so sovjetske čete dobile ukaz za začetek vojaških akcij. Istega dne je tudi finski predsednik Kyösti Kallio napovedal vojno Sovjetski zvezi.

Opomba uredništva: Veliko let pozneje, leta 1994, je ruski predsednik Boris Jelcin obsodil zimsko vojno z izjavo, da je šlo za sovjetsko agresijo. Že prej se je Nikita Hruščov spominjal, da je obstreljevanje Mainile organiziral sovjetski maršal Grigorij Kulik kot provokacijo, ni pa vedel, ali so prvi streljali Finci ali Sovjeti.

Pod okriljem skrbnega imperija

Sovjetska zveza je uradno kot cilj vojne navajala zagotavljanje varnosti Leningrada, zahodne države pa so sumile, da sta bila resnična cilja okupacija ozemlja in sovjetizacija Finske. Strahovi so bili v skladu z razpoloženjem sovjetske vojske. A sovjetski vojaki niso odšli v Finsko kot osvajalci, ampak so se predstavljali kot prijatelji finskega naroda, ki so prišli na pomoč pri osvobajanju od jarma zatiralcev in kapitalistov.

Poraja se vprašanje, zakaj je Finska zares postala nasprotnica Sovjetske zveze in zakaj bi bila vojna Finski sploh potrebna. Odgovor morda najdemo, če se potopimo v starejšo zgodovino. Od 12. stoletja so Švedi začeli osvajati ozemlja, ki so dolgo pripadala finskim plemenom (Sum, Jem in zahodna karelijska plemena). Potekali so trije križarski pohodi na to območje. Pokorjena plemena, ki takrat še niso bila organizirana v finsko nacijo, so bila takrat spreobrnjena v katoliško vero. Švedske in križarske invazije so preklinili prebivalci Novgoroda. Leta 1323 so z njimi Švedi sklenili mirovni sporazum v Nöteburgu.

Od takrat so finskim ozemljem vladali švedski fevdalci, Švedska je imela v rokah vso administrativno in sodno oblast. Finci niso imeli nikakršne oblike avtonomije, niti kulturni, vsi izobraženi sloji so govorili izključno švedščino, finščina pa je veljala za jezik »preprostih ljudi«. Leta 1577 je Finska dobila status velike kneževine in lasten grb, a se položaj Fincev ni spremenil. Tako je bilo vse do leta 1809, ko se je v finski zgodovini začelo »rusko« obdobje. Po mirovnem sporazumu v Friedrichshafnu po koncu rusko-švedske vojne se je Finska znašla v sestavi Ruskega imperija.

V nekaj več kot sto letih je Ruski imperij nekdanjo švedsko provinco spremenil v avtonomno državo z lastnimi organi oblasti, valuto, pošto, carino in celo vojsko. Vse vodilne položaje v Veliki kneževini Finski, razen funkcije general-guvernerja, so zasedali Finci. Vsi davki so ostali v kneževini in finščina je bila razglašena za uradni jezik, enakopraven švedskemu. Imperij je omejeval vmešavanje v notranje zadeve kneževine in celo prepovedoval emigracijo Rusov na finsko ozemlje. Znotraj Ruskega imperija je nastala administrativna meja s Finsko, leta 1811 je bila finski kneževini priključena Viborška gubernija, ki je nastala po osvojenih ozemljih po sporazumih s Švedsko leta 1721 in 1743. Finska meja je takrat prišla skoraj do same ruske prestolnice Sankt Peterburg.

Mimogrede: Po ukazu ruskega carja so finske ženske leta 1906 kot prve v Evropi dobile volilno pravico.

Število prebivalcev finske kneževine je takrat naraslo z 860.000 (l. 1810) na okoli 3 milijone (1910). Finski narod je takrat zbral dovolj virov, da je začel gojiti idejo o lastni nacionalni identiteti in neodvisnosti. Ugodna priložnost se je pokazala leta 1917, ko je finski parlament po oktobrski revoluciji razglasil neodvisnost od ruske sovjetske republike (RSFSR). Še istega leta je finsko neodvisnost priznala tudi sovjetska oblast.

Breme neodvisnosti

Že januarja 1918 se je revolucija začela v sami Finski, kar je nato preraslo v finsko državljansko vojno. Za razliko od Rusije, kjer so zmagali »rdeči«, so na Finskem zmagali »beli«, tudi s pomočjo 15 tisoč nemških vojakov. Zatem so se začele množične represije, ki so se še posebej dotaknile ruskega prebivalstva na Finskem. V nekaterih regijah so bili tarča pobojev vsi: oficirji, delavci, ženske, starejši in otroci. A se je vojna vseeno nadaljevala, finska elita pa je celo razmišljala o ideji »Velike Finske«, ki bi vključevala okupacijo dela sovjetskega ozemlja.

Leta 1918 je nekdanji ruski in novi finski general Carl Gustav Emil Mannerheim javno obljubil, da bo Finski priključil Vzhodno Karelijo. Bil je eden od najboljših diplomatov Nikolajevskega vseučilišča za konjeniške oficirje in udeleženec rusko-japonske vojne. V ruski vojski je dobil čin general-poročnika, v državljanski vojni pa je hitro postal poveljnik »belih«.

Mimogrede: Sovjetsko-finska vojna se je zapisala v zgodovino tudi kot prva vojna, v kateri so Sovjeti uporabili plavajoče tanke na vodi. Tanki T-37 in T-38 z enim mitraljezom kalibra 7,62 mm in dvočlansko posadko so premagovali vodne prepreke po ledu ali pa so kar plavali v vodi.

Spomladi, 15. marca 1918, je bil sprejet t. i. Valeniusov načrt, po katerem bi Finci zavzeli ruska ozemlja do linije Belo morje – Onješko jezero – reka Svir – Ladoško jezero, pa tudi pokrajino Pečenge in polotok Kolsko.

Helsinki so 15. maja razglasili vojno proti Sovjetski Rusiji, in tako se je začela prva sovjetsko-finska vojna, ki se je končala leta 1920 z mirovnim sporazumom v Tartuju. Kljub zmagi je sovjetska stran odstopila Finski pokrajino Pečenge, Zahodno Karelijo do reke Sestre, zahodni del polotoka Ribanj in velik del polotoka Srednij. A to še ni pomenilo konca. Na ozemlju sovjetske Karelije se je z vzpostavitvijo partizanskih enot začela druga sovjetsko-finska vojna. Sredi februarja 1922 so sovjetske čete osvobodile zasedena ozemlja in 21. marca je bil podpisan sporazum o nedotakljivosti meja.

Iskanje kompromisov

Finska ni več izražala želje, da bi samostojno napadala ZSSR. Mlada država je imela najtesnejše vezi z Nemčijo, kar je pripomoglo k zmagi »belih« v državljansko vojno. Mannerheim je računal na nemško pomoč tudi konec 30-ih let, ko je postal najvplivnejši človek na Finskem. Že leta 1935 je obiskal Berlin, se pogovarjal z Göringom in Ribbentroppom in se dogovoril, da bo Finska v primeru vojne odstopila svoje ozemlje v uporabo nemških enotam. V zameno je Nemčija obljubila, da bo za Finsko osvojila Sovjetsko Karelijo.

Leta 1932 sta ZSSR in Finska sprejeli sporazum o nenapadanju. Sovjetsko vodstvo je poznalo ozemeljske zahteve Finske in jih ni bilo pripravljeno ignorirati, se pa je zavzemalo za mirno reševanje tega vprašanja. Leta 1938 in 1939 je Moskva predlagala zamenjavo ozemelj, sporazum o vzajemni pomoči, skupno obrambo Finskega zaliva ter nakup ali najem finskega ozemlja za vojaško bazo – vse predloge so v Helsinkih zavrnili. Na koncu so pogovori zašli v slepo ulico, 26. novembra pa se je zgodil že omenjeni mainilski incident.

Zamrznjena ofenziva

Sovjetsko politično vodstvo je načrtovalo konec vojaške kampanje v nekaj tednih. V Kareliji je sneg že segel do pasu, temperatura pa se je spustila tudi do – 30 °C. Vseeno nihče v vrstah Rdeče armade ni računal, da se bo vojna zavlekla.

Vojaški načrt je predvideval vojaške akcije v treh smereh: glavna smer je predvidevala direkten preboj finske obrambne linije v smeri Viborga, druga smer je bila osrednji del Karelije, kjer je bilo finsko ozemlje najožje po geografski širini, tretji del pa je predvideval bojevanje na skrajnem severu nad polarnim krogom, na Laponskem, da bi preprečili protinapade in desante zahodnih zaveznikov Finske iz smeri Barentsovega morja.

Izkazalo se je, da je bila glavna ovira sovjetski ofenzivi tako imenovana Mannerheimova linija, ki je predstavljala kompleks obrambnih objektov med Finskim zalivom in Ladoškim jezerom. Vključevala je nekaj nivojev betonskih utrdb in trdnjav s težkim orožjem. Sovjetske enote so ves december 1939 srdito, a neuspešno napadale to linijo. Istočasno je finski tisk ustvaril predstavo o surovih in nepoštenih osvajalcih, ki »so opijanjeni od tradicionalnega ruskega velikodržavništva« ter gazijo po Finski »pod zastavo komunističnega terorja«.

Zahodne sile, na katere je Finska močno računala, so v glavnem pomagala z oborožitvijo in strelivom. Angleško-francoske sile so imele načrte o vojaški intervenciji proti Sovjetski zvezi, ki pa se nikoli niso uresničili zaradi strahu, da bi se ZSSR vključila v svetovno vojno kot zaveznica Nemčije. Poleg tega je na finski strani v boju sodelovalo preko 11 tisoč prostovoljcev iz Švedske, Norveške, Danske, ZDA in drugih držav.

Rdeča armada je na začetku leta 1940 v vojni proti Finski v taktičnem smislu doživela poraz. 7. januarja pa je bil na čelo čet, ki so izvajale ofenzivo na Mannerheimovo linijo, postavljen vojaški komandant Semjon Timošenko. Pod njim se je okrepila artilerija, ki je umanjkala v decembrskih bitkah. Z morja se je k vojskovanju priključila Baltska flota, sovjetsko letalstvo pa je okrepilo napade na finska mesta.

Konec februarja in v začetku marca 1940 je prišlo do preboja Mannerheimove linije. Sovjetska vojska je zavzela Viborg. Finska vojska po tem ni več mogla zadržati sovjetskih enot s svojimi lastnimi silami. Tempo ofenzive je bil tako hiter, da bi lahko sovjetski tanki v nekaj dneh vstopili v Helsinke in samo vprašanje časa bi bilo, kako hitro bi na oblast prišla prosovjetska vlada. Finska je zato predlagala mirovna pogajanja in ni čakala na angleško-francosko ofenzivo na ZSSR.

Od »budžonovke« do kučme »ušanke«
Izkazalo se je, da za pogoje surove zime standardna uniforma (škornji, plašči in kape »budžonovke«) rdečearmejcem ni zadoščala. Govori se, da je Stalin ob kritičnem pomanjkanju »budžonovk« predlagal »ušanke« (vrsta kučme), ki jih je pozimi rad nosil tudi sam. Takrat so takšni kučmi rekli »nansenka« ali »nansenovka« po znanem norveškem polarnem raziskovalcu Nansenu. Ravno v tej vojni je »ušanka« postala sestavni del sovjetske vojaške uniforme.

12. marca 1940 je bil tako sklenjen mirovni dogovor, po katerem je Finska odstopila Sovjetski zvezi približno desetino svojega ozemlja in se zavezala, da ne bo sodelovala v koalicijah proti ZSSR (slednje je sicer hitro prekršila, saj se je v drugi svetovno vojni pridružila zavezništvu z Nemčijo).

Zmaga ali poraz?

Sovjetsko-finska vojna 1939-1940 je bila v bistvu nadaljevanje prejšnjih dveh vojn med državama in hkrati tudi ruske državljanske vojne 1918-1922. Ne moremo reči, da je sovjetska stran v tej vojni dosegla popoln uspeh ali neuspeh. Končni odgovor, kdo je zmagal, je odvisen od tega, kakšne kriterije si izberemo.

Po mirovnem dogovoru se je sovjetsko-finska meja zarisala 150 km proč od Leningrada, medtem ko je bila pred vojno oddaljena le 18 km. Nekateri zgodovinarji menijo, da je bil to pomemben dejavnik, zaradi katerega nacisti med veliko domovinsko vojno niso uspeli zavzeti Leningrada. ZSSR je tako svoj uradni cilj – zaščita Leningrada – dejansko dosegla. Poleg tega je bila zagotovljena varnost Murmanska, strateško pomembnega pristanišča, saj je Sovjetska zveza prevzela popoln nadzor nad Ladoškim jezerom.

Mimogrede: 14. decembra 1939 so Sovjetsko zvezo izključili iz takratnega Društva narodov (predhodnica OZN, ki je obstajala do 1946) zaradi »izzivanja vojne« proti Finski.

Sovjetska zveza je skupno pridobila 40 tisoč kvadratnih kilometrov ozemlja in 95 milijonov rubljev od Finske kot kompenzacijo za uničeno opremo in premoženje, pa tudi 350 pomorskih in rečnih prevoznih sredstev, 76 lokomotiv ter po 2000 vagonov in avtomobilov.

Je pa bila cena za te dosežke zelo visoka. V 105 dneh vojne je po dosedanjih izračunih na finski strani umrlo 26 tisoč ljudi, ranjenih je bilo 40 tisoč. Iz gradiv Ministrstva za obrambo Ruske federacije, s katerih so odstranili oznako »tajno«, je razvidno, da je imela sovjetska vojska veliko večje izgube: 79.427 umrlih ali izginulih brez sledu, 188.476 ranjenih ali ozeblih.

Še en negativni rezultat vojne za Sovjetsko zvezo je ta, da so si politična vodstva mnogih držav sestavila sliko o slabostih Rdeče armade. Po drugi strani sovjetskih vojaških slabosti niso videli le nasprotniki, pač pa tudi sovjetski komandanti. Armada je okrepila svoje izkušnje z boji v surovih podnebnih razmerah in se naučila bolje ocenjevati moč sovražnika. Bližal se je napad nacistov in njihovih zaveznikov na ZSSR (22. junij 1941), zato so se te izkušnje izkazale za bolj pomembne kot kadarkoli poprej.

Nadaljevanje vojne – z nacisti

Rezultat sovjetsko-finske vojne 1939-1940 je bil eden od dejavnikov, ki so vplivali na to, da je Finska v drugi svetovni vojni sodelovala na strani sil osi. Računala je na sovjetska ozemlja vse do Karelije, Olonjecke in Belomorske regije. Finske enote so močno sodelovale tudi v obleganju Leningrada.

Finsko zgodovinopisje sodelovanje Finske v drugi svetovni vojni na strani nacistične Nemčije označuje za »nadaljevanje vojne« (Jatkosota) in ga opravičuje v navezavi na zimsko vojno. Nekateri zahodni zgodovinarji to vojno iz 1939-1940 prikazujejo kot del druge svetovne vojne. Po drugi strani sovjetsko in rusko zgodovinopisje vojno označuje za konflikt lokalnega značaja med dvema državama, ki je bil na nek način logično nadaljevanje nerešenega ozemeljskega spora iz časov nastajanja Sovjetske Rusije.