Majhna luknja, velika nevarnost
V začetku septembra 1986 je sovjetska balistična raketna podmornica K-219 zapustila bazo Severne flote v Gadiževu in odplula na svojo 13. pot v Atlantski ocean. Odprava se je izkazala za precej nesrečno.
Pred začetkom poti je v šestem raketnem silosu nastala manjša luknja, toda nihče ni bil pripravljen ustaviti podmornice zaradi tako majhnega problema. V resnici pa je ravno zaradi tega prišlo do hudih težav. Po vstopu v Sargasovo morje je luknja postala resen problem, mornarji pa so morali dvakrat na dan prečrpavati vodo.
Do nesreče je usodno pripeljal slavni taktični manever sovjetskih podmornic, znan kot »Nori Ivan«. Gre za oster obrat, s katerim je lahko posadka s sonarjem preiskala območje za podmornico, ki je bila »mrtva cona« za opazovalne sisteme podmornice in odlično mesto, ki so ga izkoriščale ameriške podmornice za zasledovanje.
Zaradi zapletenega manevra se je povsem zmanjšal pritisk v raketnem silosu, ki ga je napolnila voda. 3. oktobra se je zgodila eksplozija, ki je poslala konvencionalno bojno konico v ocean. Med patruljiranjem po Atlantiku je bila K-219 oborožena z balističnimi jedrskimi raketami 16 R-27.
Kapitan-poročnik in oficir KGB-ja na K-219 Valerij Pšenični je dejal, da so raketi pravili tudi »ubijalka mest«, saj je imela moč 300 atomskih bomb, ki so padle na Hirošimo. Če bi eksplodiralo še preostalih 15 balističnih raket, bi to povzročilo katastrofalne posledice v celotni regiji.
Preprečena jedrska katastrofa
Eksplozija rakete v šestem silosu je poškodovala glavno ogrodje podmornice, a je posadka uspela priti na površino. Zaradi strupenih hlapov raketnega goriva so morali evakuirati četrti sektor.
Da bi preprečili detonacijo preostalih balističnih raket, so mornarji izklopili jedrski reaktor. Vendar pa je eksplozija pokvarila sistem nadzora na daljavo, zato sta morala poročnik Nikolaj Belikov in mornar Sergej Preminin sama vstopiti v sedmi sektor in ročno izklopiti štiri kontrolne palice. Težava je bila v tem, da je bila tam temperatura 70 stopinj Celzija.
Belikov je uspel izključiti tri kontrolne palice, po izhodu iz težavnega območja pa je izgubil zavest. Preminin je poskrbel za četrto, a se ni mogel vrniti, saj se je zaradi razlik v pritisku zataknila loputa. Za njegov pogum so ga nekaj let pozneje posmrtno odlikovali z redom rdeče zvezde in nazivom heroja Ruske federacije.
Arhivska fotografija
Zavrnili so ameriško pomoč
Razmere je podrobno spremljala ameriška mornarica, ki je izpeljala tudi preiskavo kraja nesreče. Poslala je svojo podmornico USS Augusta in izvidniška letala Lockheed P-3 Orion.
Sovjetsko politično vodstvo ni hotelo poslati svojih podmornic v reševalno akcijo, da ne bi razkrilo položaja svojih strateških sil v Atlantskem oceanu. Zato so na kraj nesreče poslali sovjetske trgovske ladje, zbrali pa so tudi sovjetska letala s Kube.
Sovjetska posadka ni mogla sprejeti ameriške pomoči, saj bi s tem priznala poraz Sovjetske zveze. Prav tako so se Sovjeti zavedali, da Američani želijo priti do tajnih dokumentov in opreme s poškodovane podmornice. Po drugi strani pa je prvič v zgodovini hladne vojne sovjetska elita iskreno sporočila, da se je zgodila katastrofa, saj je generalni sekretar Mihail Gorbačov predsedniku Ronaldu Reaganu poslal sporočilo o katastrofi.
Je K-219 potopila ameriška mornarica?
Posadko K-219 so uspešno evakuirali, ostal je le kapitan Igor Britonov, ki je svoje ravnanje pojasnil z naslednjimi besedami: »Če bi zapustil našo K-219, bi postala nikogaršnja podmornica. Po mednarodni zakonodaji pa velja, da tisti, ki najde opuščeno plovilo, postane tudi njen lastnik. Zato sem moral ostati na krovu, da podmornice ne bi odpeljali Američani.«
Ko je K-219 začela vleči sovjetska tovorna ladja Krasnogvardejsk s počasno hitrostjo 5 km/h, je usoda hotela, da se podmornica nikoli ne vrne domov. V noči na 6. oktober se je žica nepričakovano pretrgala in podmornica je začela toniti. Še vedno ni jasno, zakaj se je to zgodilo.
Aleksej Gakkel, Četrti častnik reševalne ladja Anatolij Vasiljev, se spominja, da so bili sovjetski mornarji prepričani, da lahko krivo pripišejo Američanom. Prepričani so, da je USS Augusta nekako pretrgala vez med vlečno ladjo in podmornico, bodisi s periskopom ali s pomočjo specialcev.
Podmornica se je potopila šest kilometrov globoko in ostala na dnu Saragosovega morja. Posadke nikoli niso kaznovali za izgubo strateške ladje, a je tudi nikoli niso nagradili zaradi preprečene katastrofe.
Je podmornica nevarna še danes?
Strokovnjaki pravijo, da podmornica danes ne predstavlja neposredne jedrske nevarnosti. Plutonij ne more doseči gladine morja, ker na takšni globini ni morskih tokov.
Toda še vedno obstaja resna nevarnost, da bi sevanje vplivalo na prehranjevalno verigo. Vendar resničnega vpliva nikoli ne bomo zagotovo poznali, saj vsi rezultati podvodnih raziskav na tem območju veljajo za strogo tajnost.