Kako so sovjetski državljani premagovali železno zaveso med hladno vojno?

Sovjetski turisti na Madžarskem leta 1978.

Sovjetski turisti na Madžarskem leta 1978.

Valentin Mastjukov/TASS
Če se kdaj jezite, ker je bil vaš polet prestavljen za 30 minut, si predstavljajte sovjetske državljane, ki so jim polet v tujino prestavili za več let! Železna zaveza je socialistični blok odrezala od preostalega sveta, zato so mnogi lahko le sanjali o potovanju v tujino. Nekaj pa je bilo vseeno takšnih, ki so lahko redno obiskovali ne le zahodno Evropo, ampak tudi ZDA.

Per aspera ad Europe*

[*Per aspera ad astra - latinski izrek, ki pomeni "prek trnja do zvezd", v naši različici pa "do Evrope".]

Le zares železen razlog bi lahko sovjetskemu državljanu omogočil potovanje v tujo državo. Preden je človek dobil vizo za izstop, ga je čakalo kaj nekaj preprek.

Paradoksalno je, da je bilo v sovjetskih časih precej lažje dobiti vizo za vstop iz ciljne države, kot pa izhodno vizo od sovjetskih oblasti.

Potencialni potnik je moral biti del organizacije, ki ga pošilja na poslovno potovanje ali počitnice izven Sovjetske zveze. To pa ni bil tako pogost pojav in le najboljši delavci so bili deležni takšnih privilegijev.

V obeh primerih so nadrejeni izdali dokument, ki je dokazoval, zakaj je takšno potovanje izven ZSSR potrebno.

Pomembno je omeniti, da si ljudje niso sami izbirali destinacij. Le zgrabili so priložnost, ko (če) se je ta pojavila.

Ko so bili dokumenti pripravljeni, se je morala oseba prijaviti za dovoljenja državnih direktoratov za potovanje v tujino.

Mnogi so bili na tej stopnji brez posebnega razloga zavrnjeni.

Če je imela oseba dovolj sreče, da je dobila dovoljenje za potovanje, pa se birokratski opravki na tej točki še niso končali - doletel jo je poseben nadzor, prav tako pa je morala od svojih nadrejenih in političnih kuratorjev dobiti priporočilno pismo.

Sovjetski obiskovalci v umetniški galeriji v Dresdnu.

Skupaj z zdravniškim pregledom je moral potnik izpolniti še kup dokumentov, vključno s svojim življenjepisom in podrobnim načrtom potovanja.

Če je destinacijo predstavljala kapitalistična država, je KGB pripravil izjavo, da takšnemu potovanju ne nasprotuje. Če je bila cilj potovanja socialistična država, ta izjava ni bila potrebna.

Ko je državljan uspešno prešel vse stopnje, so potni list z izstopno vizo poslali na njegovo delovno mesto - prepovedano ga je bilo hraniti doma.

Ob izdaji potnega lista za tujino so prejemniku odvzeli dokumente za potovanje po notranjosti države in knjižico Komunistične partije, oboje pa mu vrnili šele ob povratku domov.

Če je oseba v tujini imela sorodnike, ki so izdali osebno povabilo za obisk, je morala ta plačati veliko izstopno pristojbino - 200 rubljev, kolikor je znašala tudi povprečna mesečna plača v Sovjetski zvezi.

Zadnja stopnja pa je bila prijava na sovjetsko potovalno agencijo, ki je bila odgovorna za organizacijo potovanj, izdajo vstopnih viz, prevoz itd.

Privilegirana peščica

Prvi na vrsti za potovanje v tujini so bili tisti, katerih službe so bile povezane s tujimi državami: diplomati, člani sovjetskih trgovskih predstavništev, mednarodni piloti, mornarji itd.

Atleti, znanstveniki in umetniki so se prav tako srečevali z nekaterimi težavami pri pridobivanju izstopnih viz. Sovjetska zveza se je namreč precej trudila vzpostavljati pozitivno sliko stanja v državi.

Sovjetski turisti v Havani na Kubi.

Irina Nekrasova, prebivalka Moskovske regije, je za Russia Beyond povedala, da je njen oče, kemik Boris Nekrasov, v 60. letih opravil nekaj potovanj v tujino kot član sovjetske delegacije v Rimu, Benetkah, Firencah in Londonu ter sodeloval na znanstvenih konferencah.

Čeprav ni bil član moskovske ali leningrajske univerze, ampak bolj provincialne (Inštitut za rudarstvo in metalurgijo v SR Severni Osetiji), je dobil priložnost, da večkrat obišče zahodne kapitalistične države.

Sovjetska oblast je precej skrbela za vzdrževanje vezi s svojimi zavezniki v vzhodnem bloku. To je vključevalo tudi stike med mladimi, kulturne izmenjave in prijateljske obiske.

Tatjana Sorokina, nekdanja vodja enega od oddelkov v Leninovi državni knjižnici, je nekoč obiskala Bolgarijo, Češkoslovaško in NDR, kjer se je peljala s t. i. "Vlakom prijateljstva", ki je najboljšim sovjetskih delavcem omogočil, da spoznajo življenje v Vzhodni Nemčiji in drugje.

Tatjana nam je zaupala, da so njena potovanja v tujino postala resničnost po zaslugi službe komsomolske tajnice (Komsomol je bila mladinska politična organizacija v SZ).

Nepovratniki

Prosilci so morali skozi vrsto testov in dovoljenj, s čimer so sovjetski uradniki skušali preprečiti beg iz države. Vedno pa je obstajala možnost, da se kdo s svojega potovanja ne bo vrnil in bo ostal v kapitalistični državi.

V Sovjetski zvezi je bilo takšno dejanje razumljeno kot izdaja Domovine, kar so kaznovali z zaplembo imetja, odvzemom svobode in v najhujših primerih celo usmrtitev pred strelskim vodom.

Še vedno pa je precej ljudi zgrabilo priložnost, ko so lahko in se niso nikoli več vrnili v ZSSR. Znani so bili kot "nepovratniki".

Večina takšnih je bilo umetnikov, ki so menili, da jim sovjetski sistem ne nudi dovolj svobode in možnosti za izražanje.

Med najbolj znanimi "nepovratniki" so bili: baletnika Rudolf Nurejev in Mihail Barišknikov, dirigent Mstislav Rostropovič ter režiser Andrej Tarkovski.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: