Veličastna vojaška pot
Leto 1944. Na fotografiji v časopisu je sovjetski vojak z goro odlikovanj na svojih prsih. Nadežda Zotovna Sjutkina takoj prepozna svojega sina, ruskega viteza. Pripis pod fotografijo pravi: "Tretja beloruska fronta: na fotografiji se nahaja komandant samohodne baterije, starejši poročnik Pavel Sjutkin. Med uničenjem skupine sovražnikovih sil na vzhodno-pruskem odseku fronte je njegova baterija uničila 9 nemških tankov, 10 oklopnih transporterjev, 12 topov, 8 pozicij metalcev min, 10 bunkerjev z mitralješkimi gnezdi in v prah pretvorila okoli 500 hitlerjevcev." En teden kasneje je mati iz pisma poveljnika polka izvedela, da je njen sin v bolnišnici, potem ko so ga že drugič ranili.
Oficir Pavel Sjutkin, ki je pred vojno hitro zaključil tečaje v Rostovskem šolskem centru samohodne artilerije, si je nagrade priboril na krvavi bojni poti, ki je potekala od Brjanska, skozi Smolensk, Kalininsko regijo, Belorusijo, Litvo, Latvijo in Vzhodno Prusijo. Na tej poti, ko je brez usmiljenja preganjal sovražnika svojega naroda in domovine, je bil trikrat ranjen, večkrat doživel pretres možganov in se petkrat vlekel iz goreče samohodke.
Wikipedia/Art08k
Medalja Za hrabrost, red Rdeče zastave, red Aleksandra Nevskega, red Rdeče zvezde, … vsaka od teh medalj je bila prislužena na tanki liniji med življenjem in smrti. Heroj se spominja nekaterih podrobnosti, ki so obeležile njegovo vojaško pot:
"Spominjam se, da smo se v rajonu Rževa dva dni in dve noči tolkli s sovražnikom, ki nas je uspel ujeti v taktično obkolitev. Moje samohodno orožje je takrat zadelo osem sovražnikovih granat, celotna posadka pa je od moči teh udarcev prejela resne pretrese. Vendar smo uspeli prebiti obroč in se pridružiti našim silam, ki so nas začele reševati. Ostali smo praktično brez vsake granate in nabojev v osebnem orožju."
April, 1945. V času bitke za Vzhodno Prusijo je bila baterija težkega samohodnega orožja Su-152, ki ji je poveljeval Pavel Sjutkin, angažirana v svoji polni kapaciteti. S svojimi soborci je zgolj v enem tednu intenzivnih bojev sovražniku uspel prizadejati takšne izgube v živi sili in tehniki, ki so sicer značilne za cel divizion ali večjo formacijo. Za takšno vojaško znanje in še posebej za izredno taktično uporabo svojih sil, prikazano borbeno iniciativo in pogum brez primere so Sjutkina izredno povišali v poveljnika 373. samostojnega samohodnega artilerijskega polka, najvišje poveljstvo pa ga je nagradilo z redom Heroja Sovjetske zveze, ki mu ga po spletu čudnih okoliščin nikoli niso podelili.
Wikipedia
Volja, močnejša od jekla
Dejstvo je, da so na usodo Pavla Sjutkina vplivali vsi mučni prizori razpada Sovjetske zveze. Leta 1969 je končal svojo vojaško službo kot namestnik poveljnika divizije, ki je bila razporejena v Estonijo. Z začetkom zadnjega desetletja prejšnjega stoletja so ob razpadu ZSSR lokalne estonske oblasti tega heroja razglasile za okupatorja in mu pripravile nemogoče pogoje za obstanek v tej državi.
Estonijo je moral zapustiti in se preseliti v Rusijo. Hitro je prodal stanovanje in vplačal sredstva za nakup nepremičnine, ki bi morala biti zgrajena v Serpuhovu. Vendar so lokalni gangsterji, ki so v tistih letih divjali po Rusiji, veterana prevarali in ga pustili na ulici, brez strehe nad glavo in osnovnih sredstev za življenje. Naslednja tri leta je živel skoraj kot brezdomec ter delal kot portir in varnostnik, da je lahko preživel.
Popravljena krivica
Wikipedia/Kremlin.ru
Nanj se je nekega dne spomnila njegova daljna sorodnica, ki je živela v Sočiju in ga sprejela v svoje majhno, enosobno stanovanje. Vojni veteran ni želel nikomur biti v napoto in se nastanil v zastekljeni terasi. O njegovem primeru je na pobudo sorodnice izvedela organizacija vojaških veteranov iz Sočija, ki so nato o tem več mesecev pisali pristojnim državnim institucijam. Birokratski aparat se na ta pisma sprva ni odzival, veteranska vztrajnost pa se je na koncu vseeno izplačala. Po spletu okoliščin je eno od pisem zaobšlo birokracijo in prišlo do Moskve, do administracije predsednika Ruske federacije.
Predsednik Putin je takoj odreagiral in se osebno zavzel, da se krivica takoj popravi. To se je zgodilo leta 2008, ko so Pavlu Sjutkinu vročili najvišji red, Heroj Ruske federacije. V naslednjih letih je s pomočjo veteranske organizacije iz Sočija in lokalnih poslancev dobil tudi stanovanje in zaživel dostojanstveno, kot se za poslednjega heroja Velike domovinske vojne tudi spodobi.