Vsako leto na drugo soboto v avgustu iz pristanišča v Ribinsku (260 km severovzhodno od Moskve) izpluje trajekt proti Ribinskemu akumulacijskemu jezeru. Ponekod se ustavi, da potniki položijo vence na vodno gladino. Gre za letno srečanje prebivalcev kraja Mologa, ki je bil potopljen koncem 30. let prejšnjega stoletja v procesu izgradnje akumulacijskega jezera. Tega mesteca se še zmeraj spominjajo tisti, ki so se v njem rodili pred potopom.
Sreča za ene, nesreča za druge
Andrej Aleksandrovič H.
Izgradnja Ribinskega akumulacijskega jezera je bila takrat upravičena kot nujni sestavni del vodnih poti, ki povezujejo Baltsko in Kaspijsko morje. Seveda je takrat že bilo mogoče pripluti iz Leningrada v Astrahan, ki leži ob Kaspijski obali, vendar samo z manjšimi plovili. Državni komite za planiranje je tako leta 1935 sprejel odlok o izgradnji umetnega jezera, ki je bilo takrat največje na svetu.
Aprila leta 1941 so na Volgi in Šeksni postavili jezove. V tem procesu je bilo potopljenih 5.000 kvadratnih kilometrov območja, znotraj katerega se je nahajalo 663 vasi in mesto Mologa, pod vodo pa se je znašlo tudi ogromno gozdnih in kmetijskih površin. Preseljeno je bilo okoli 130.000 ljudi, jezove pa so gradili v glavnem lokalni zaporniki.
arhivska fotografija
»Kot da je skozi Mologo šel strašen orkan. Ljudje niso vedeli, da se bo iz enega na drug dan njihovo življenje popolnoma spremenilo,« pravi Jurij Nestrov, bivši prebivalec Mologe.
Mologa se sicer prvič omenja v 12. stoletju. Na začetku je bil kraj del Rostovske kneževine, v 14. stoletju pa je pripadel Moskvi. Nekaj let zatem je mestece postalo znano po rečnih ribah, ki so jih lovili za potrebe carjeve menze. Leta 1777 je Mologa dobila status okrožnega središča. Imela je samostan in nekaj cerkva ter stolp, ki ga je zasnoval Andrej Dostojevski, mlajši brat znanega pisatelja. Koncem 30. let je v kraju živelo okoli 7.000 ljudi.
Sergej Prokudin-Gorski
Nastanek Ribinskega akumulacijskega jezera je sicer neposredno prizadelo lokalno prebivalstvo, vendar je po drugi strani pomenilo rešitev za tisoče ljudi, ko se je začela druga svetovna vojna. Jezero je imelo namreč velik pomen za transport, potem ko je nemška vojska prodrla globoko v rusko ozemlje in blokirala mnoge proge in poti. Takrat je Volga služila kot najhitrejša prometna žila za prevoz tovora iz Urala in juga v osrednjo Rusijo.
Ribinsko jezero je omogočilo prehod velikih tovornih ladij in evakuacijo ljudi z okupiranih območij. Poleg tega je tamkajšnja hidrocentrala v času nacistična invazije bila pogosto edini vir električne energije za Moskvo.
Informacija o potopitvi Mologe je dolgo časa bila tajna, govoriti o tem pa nevarno. Šele tekom 80. let je zgodba o usodi tega kraja prišla v medije, danes pa se bivši prebivalci Mologe redno zbirajo.
Včasih se gladina vode zelo zniža, kot recimo med letoma 1992-93, in takrat se razkrije pogled na potopljeno mesto. Ko se to zgodi, nekdanji prebivalci dobijo priložnost, da vnovič obiščejo svoj rojstni kraj in se celo sprehodijo po starih ulicah, posedijo na temeljih svojih hiš in obiščejo grobove svojih prednikov. Tam, kjer je nekoč stala cerkev Kristusovega vstajenja pa zdaj stoji improvizirani spomenik z napisom »Oprosti nam, Mologa«.
arhivska fotografija
»Mi se staramo in vse bolj razmišljamo o naših potomcih,« pravi Nikolaj Novotelnov, nekdanji prebivalec Mologe. »Žalostno je, da nas je vse manj, in da Mologe ne moremo vrniti.«
Vsak spomladanski dvig vodne gladine, ki se zgodi zaradi taljenja ledu, daje svoj doprinos k dodatnemu uničevanju ostankov mesta.
O usodi Mologe obstaja sicer poročilo, ki ga je leta 1941 napisal poročnik Skljarov majorju Žurinu (oba sta bila časnika obveščevalne službe NKVD). V poročilu je zapisal, kako se je 294 prebivalcev Mologe uprlo izselitvi, in kako so utonili, ko je bilo mesto potopljeno. Mesto so sicer potapljali postopoma – šele leta 1946 je prišlo popolnoma pod vodo, kar jasno kaže, da je dokument ponaredek.
Krožijo sicer razne skenirane objave omenjenega dokumenta, ki pa je napisan v preveč enostavnem formatu, ki ni bil tipičen za sovjetske dokumente iz tega obdobja. Zgodovinarji so v arhivih iskali njegov original, vendar za njim niso našli niti ene sledi. Čudno se zdi tudi to, da NKVD ne bi bil sposoben prisilno evakuirati »trdoglavih« prebivalcev Mologe.
Zvonik, ki služi kot svetilnik
fotografija iz javno dostopnih virov
Poleg Mologe je bilo potopljenih tudi mnogo naselij. Sovjeti so takrat verjeli v industrijski napredek in menili, da mora človek pokoriti naravo.
»Ne rabimo čakati na darove narave, naša naloga je, da jih sami vzamemo,« je nekoč izjavil sovjetski znanstvenik Ivan Mičurin, čigar besede so popolnoma v skladu s takratnim dojemanjem narave. Kasneje, tekom 60. let, je bila sprožena celo iniciativa o preusmeritvi tokov sibirskih rek, da bi služile namakanju sušnih območij na jugu Sovjetske zveze.
Sovjetske oblasti so si tekom 30. let prizadevale izgraditi državni energetski sistem, ki bi stimuliral rast industrije. Mnoga mesta so bila tekom ambicioznih projektov gradenj hidrocentral delno ali v celoti potopljena: Vesjegonsk in Korčeva blizu Ribinskega jezera, Pučež blizu Gorkovskega akumulacijskega jezera, Bolgar blizu Kujbiševskega jezera idr. Najbolj prepoznaven simbol »ruske Atlantide« pa je delno potopljeni zvonik v Kaljazinu.
Legion Media
Kaljazin so ustanovili v 12. stoletju. To je bil napreden trgovski in industrijski kraj na bregu Volge, 190 km severno od Moskve. Med gradnjo Ugličeske hidrocentrale in akumulacijskega jezera je bil potopljen stari del mesta, kjer se nahajajo zgodovinske zgradbe in spomeniki. Ostal je samo zvonik porušene Nikolske cerkve.
Ta danes izgleda, kot da raste iz vode, vendar v resnici stoji na majhnem otoku, ki je ostal nedotaknjen, da bi zvonik služil kot svetilnik. Na tem mestu Volga namreč napravi oster zavoj, zaradi česar je »svetilnik« dejansko zelo dobrodošel. Temelji zvonika so bil tekom 80. let celo okrepljeni, leta 2016 pa so zamenjali zvonove z novimi. Danes je zvonik neuradni simbol Kaljazina in glavna turistična znamenitost, do katere lahko priplujete s čolnom.
Stanislav Krasilnikov / TASS