Ideja, da bi se Moskva pridružila Natu, je v ZSSR krožila naokoli že v času nastanka zavezništva leta 1949. Spodbudila jo je razprava v britanskem parlamentu o vprašanju, ali je potrebno k pridružitvi povabiti tudi Moskvo. Čeprav se je hladna vojna že začela, je bil spomin na skupni boj proti nacistični Nemčiji še živ.
V tem kontekstu je sovjetski zunanji minister Andrej Višinski v London poslal sporočilo s predlogom, da bi se pogovorili o možnostih vstopa v novo varnostno organizacijo, vendar je sovjetska ideja naletela na gluha ušesa.
Kaj je pomenil Stalinov smeh?
AFP
Ideja je ponovno prišla na plan leta 1952 na sestanku med francoskim veleposlanikom v Moskvi in Stalinom. Veleposlanik je pojasnil, da je Nato miroljubna organizacija, ki s svojim obstojem ne krši deklaracije OZN. Stalin se je ob tem zasmejal in vprašal, ali bi se Sovjetska zveza v tem primeru sploh hotela pridružiti Natu.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Zgodovinarka Natalia Jegorova pravi, da je verjetnošlo zgolj za Stalinovo ironijo, vendar mnogi učenjaki menijo, da je bilo v ozadju še precej več. Zgodovinar Nikolaj Kočkin je prepričan, da so bili Stalinovi nameni resni, svoje trditve pa je podkrepil z dejstvom, da je leta 1951 ZSSR ves čas trdila, da bi se Moskva "pridružila zavezništvu", če bi bilo to uperjeno proti morebitni ponovni nemški agresiji. Spomnimo naj, da je bila usoda razdeljene Nemčije tisti čas najbolj akutno vprašanje v Evropi.
Sovjetski pomisleki
Hkrati je Stalin menil, da NATO "spodkopava OZN", ker naj bi imelo zavezništvo "agresiven značaj", saj je šlo za "zaprto vojaško skupnost držav" v času pomanjkanja varnostnih organizacij v Evropi.
Zato so leta 1954 Stalinovi nasledniki (triumvirat, ki so ga sestavljali Nikita Hruščov, Georgij Malenkov in Nikolaj Bulganin) obnovili idejo o pridružitvi zavezništvu, obenem pa izpostavili nekaj pogojev. Zagovarjali so načelo suverenosti, saj so menili, da nihče nima pravice do vmešavanja v notranje zadeve drugih držav. Nasprotovali pa so ameriški vojaški prisotnosti v Evropi in se zavzemali za to, da bi odstranili ameriške baze s celine.
AP
Moskovski kompromis
Ob predstavljanju svojega predloga Zahodu 31. marca 1954 sovjetsko vodstvo ni dajalo prevelikega poudarka tem pogojem. Kočkin navaja zapisek zunanjega ministra: "Naši pomisleki imajo zelo splošno obliko, da vlade treh sil (VB, Francija in ZDA) ne bi dobile priložnosti, da bi označile naš predlog kot propagando."
Predlog je vseboval še eno sovjetsko idejo - podpis vseevropske pogodbe o kolektivni varnosti, nekaj, kar spominja na današnjo Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Da bi preprečili morebitno kritiko z Zahoda, je Moskva še bolj omehčala svoje stališče in k predlagani evropski organizaciji povabila tudi ZDA, kljub temu, da je pred tem trdila, da Washington nima kaj početi v evropskih zadevah.
Grožnja človeštvu
Kaj je gnalo sovjetske voditelje k promociji evropske varnostne organizacije in morebitnemu članstvu v Natu? Moskovske motive lahko razberemo iz govora sovjetskega premierja Georgija Malenkova 12. marca 1954. Ni govoril o tradicionalnih ideoloških klišejih, ampak je posvaril pred koncem človeške civilizacije zaradi tretje svetovne vojne, ki bi bila zagotovo jedrska.
Maja 1954 je Zahod zavrnil predlog Moskve in odločitev utemeljil s tem, da bi bilo sovjetsko članstvo nezdružljivo z Natovimi demokratičnimi in obrambnimi cilji. Ideja o skupni evropski organizaciji prav tako ni bila sprejeta. Po mnenju britanskega zgodovinarja Geoffreyja Robertsa so bili Sovjeti "takrat odprti za resno razpravo o vzpostavitvi vseevropskih varnostnih organizacij - takšna pogajanja bi morda lahko končala hladno vojno".