Tančica skrivnosti, ki je prekrila večino incidentov v ZSSR, je eden od razlogov, zakaj še danes niso znane prave razsežnosti nekaterih tragedij. Ena od takšnih katastrof je uničujoč potres, ki se je leta 1948 zgodil v prestolnici sovjetske Turkmenije.
Potres se je zgodil v noči na 6. oktober z magnitudo 7,5. Pravijo, da je v epicentru potresa magnituda dosegla celo 10. Po nekaterih ocenah naj bi bilo uničenih 98% vseh zgradb v Ašgabatu. Žrtev je bilo ogromno. Točna številka še vedno ni znana, ocene pa se gibljejo med 10.000 in 110.000 ali celo več. Mediji so poročali, da je v knjigi nekdanjega turkmenskega voditelja Saparmurata Nijazova (čigar mati je umrla v potresu) navedena številka 176.000.
Po navedbah zgodovinarja Šokrata Kadirova je večina žrtev umrla v ruševinah svojih hiš, ki so bile zgrajene zelo preprosto z strehami iz več plasti gline. "V smislu žrtev, izgub in stroškov obnove je ta katastrofa postala ena od največjih na ozemlju Ruskega imperija in poznejše ZSSR, čeprav je postala javno znana šele kasneje, v prihodnjih desetletjih," je dejal geolog Andrej Nikonov. Reševalno in humanitarno operacijo so izvajali vojaki. Na območje nesreče je bilo poslanih kar 30.000 vojaških uslužbencev.
Prva uradna novica se je v sovjetskem tisku pojavila šele 9. oktobra. V glavnem časopisu Pravda je pisalo, da so bile "tovarne, mnoge pisarniške zgradbe in stanovanjske hiše v Ašgabatu uničene, človeških žrtev pa je bilo precej." Tisti, ki so želeli zapustiti mesto, so morali podpisati izjavo o molčečnosti. Vse gradivo in dokumenti o potresu so dobili oznako tajno. Tako kot pri drugih podobnih primerih se je o ašgabatskem potresu več začelo govoriti šele v času perestrojke sredi 80. let.
Prva izstrelitev sovjetske medcelinske balistične rakete R-16 s kozmodroma Bajkonur oktobra leta 1960 se je slabo končala. Dve minuti pred načrtovano izstrelitvijo se je motor izstrelka sam zagnal in se vnel. Težave s sistemom za doziranje goriva so odkrili šele nekaj dni pred tragedijo, vendar jih niso ustrezno odpravili. Tudi pri varnostnih pravilih je bilo več grobih kršitev.
Posledično je bila izstrelitvena ploščad povsem poplavljena s tonami raketnega goriva. Veliko ljudi je živih zgorelo. Umrlo naj bi jih okoli 78. Kamere, ki so bile nameščene na ploščadi, so začele avtomatično snemati dogajanje po zagonu motorja. Posnele so prizore ljudi v plamenih, ki so se poskušali rešiti. Ni jim uspelo.
Med žrtvami je bil tudi vodja Strateških raketnih sil in maršal artilerije Mitrofan Nedelin, ki je bil na Bajkonurju prisoten zaradi pomembnosti testov. Njegovo truplo naj bi prepoznali le zaradi medalj, ki jih je nosil na plašču. Sovjetski mediji so poročali, da je maršal umrl v letalski nesreči. Pokopan je bil ob kremeljskem zidu. Javnost je za katastrofo izvedela šele 30 let kasneje, leta 1989.
Tragedija se je zgodila v Moskvi leta 1982. Na sporedu je bila nogometna tekma za pokal UEFA med moskovskim Spartakom in nizozemskim Haarlemom. Sovjetski igralci so za tragedijo izvedeli šele dan kasneje.
Bil je hladen zimski dan in na tekmo je prišlo malo ljudi, zato so za gledalce odprli le del stadiona. Med gledalci je bilo precej Spartakovih navijačev. Ko se je tekma približevala koncu, so ljudje začeli zapuščati stadion, vendar je bil odprt le en izhod. Na izhodih se je nagnetlo veliko navijačev, neka deklica pa se je spotaknila in padla, zato je prišlo do stampeda. Pod težo mnogih ljudi so se stopnice začele krušiti, kar je privedlo do še več žrtev.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
V nesreči naj bi umrlo 66 ljudi, ocene pa pravijo, da naj bi bilo žrtev nič manj kot 300. Večina žrtev je bila najstnikov med 14. in 19. letom. Lokalni časopis je poročal o incidentu na stadionu in omenil, da je bilo nekaj ljudi ranjenih. Prava razsežnost tragedije je bila razkrita šele 7 let kasneje.
Zakaj se te informacije niso širile?
Zgodovinarji pravijo, da je bila zaprtost sovjetskega političnega sistema eden od razlogov za to, da se občutljive informacije o tragedijah niso razširile. Država je imela popoln nadzor nad množičnimi mediji in ni želela ljudi vznemirjati z zaskrbljujočimi novicami in spodkopavati legitimnosti političnega režima.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
