Kako je Stalin preganjal sovjetske Jude po drugi svetovni vojni

13. januarja 1948 so na ulici v Minsku (Belorusija, takrat ZSSR) našli iznakaženo truplo 57-letnega Juda. To je bil Solomon Mihoels, umetniški direktor Moskovskega državnega judovskega gledališča. Poznan je bil daleč onkraj meja Sovjetske zveze po tem, da je bil na čelu Judovskega antifašističnega komiteja, nevladne organizacije, ustanovljene leta 1942. Njegova smrt ni bilo nesrečno naključje.

Nekaj tednov prej, decembra 1947, je Stalin naročil ministru za državno varnost Viktorju Abakumovu, da pripravi načrt in v tajnosti izpelje umor Mihoelsa. Agenti Abakumova so se soočili z žrtvijo na poti v Minsk in ga povozili s tovornjakom. Truplo so pustili na ulici, da bi izpadlo, kot da je šlo za tragično nesrečo.

Judovski antifašistični komite, skupina judovskih umetnikov, pisateljev in glasbenikov podpisuje poziv vsem Judom, da se pridružijo boju proti Hitlerju in fašizmu. Mihoels je na sredini.

Getty Images

Že sum zadošča za sojenje

Padli Mihoels je bil žrtev hladne vojne, ki se je vse bolj razvijala. Hitro po koncu druge svetovne vojne so bile prisotne vse večje napetosti med ZSSR in njenimi nekdanjimi zahodnimi zavezniki. Ruski zgodovinar Genadij Kostirčenko, ki se ukvarja s preučevanjem sovjetske politike do Judov, je v enem intervjuju pojasnil: »Stalin je sumil, da v ZSSR obstaja 'peta kolona' prozahodno usmerjenih krogov, ki bi mu lahko pripadali tudi judovski nacionalisti.«

Za takšen sum ni bilo dokazov, vendar je za Stalinov več kot zadoščalo to, da je imel Mihoels kot šef Judovskega antifašističnega komiteja velike možnosti, ker je leta 1943 potoval po Severni in Latinski Ameriki ter zbiral denar za Sovjetsko zvezo (zbral je okoli 10 milijonov dolarjev), s tem pa je pridobil tudi veliko stikov z Zahodom. Stalin je bil prepričan, da gre za nevarnega človeka, razlaga Kostirčenko. Konec leta 1947 so bili šteti dnevi Mihoelsu in tudi njegovemu judovskemu komiteju.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Stalin in njegovi sodelavci v tem času nikoli niso razglašali uradne kampanje proti konkretnemu narodu. »V tisku so v glavnem uporabljali izraze, kot so 'zunajpartijski kozmopoliti', tj. 'tisti, ki se klanjajo Zahodu'. Ko pa so pozneje preiskali sezname s priimki, se je izkazalo, da so bili vsi Judje,« pravi Kostričenko. Vsem je bilo jasno, kdo so »kozmopoliti«.

Sovjetski Judje na tapeti zaradi Izraela

Za razliko od velike Stalinove čistke v 30-ih, v kateri je bilo pobitih ogromno ljudi, se je njegova kampanja proti »kozmopolitom« začela precej neopazno. Reducirana je bila na kritike v časnikih in odpuščanje funkcionarjev. Mihoels je bil sprva edina izjema. Pozneje se je situacija spremenila.

Solomon Mihoels

TASS

Stalinovo stališče do Judov se je poslabšalo potem, ko se je Izrael odločil postati zaveznik Združenih držav Amerike, čeprav mu je Sovjetska zveza bistveno pomagala pri ustanovitvi države. Sovjetski voditelj je bil razočaran in se je bal, da se bo okrepila moč sionistov v Sovjetski zvezi. Zato nikoli ni dovolil sovjetskim Judom, da bi se vrnili v Izrael. Odločil se je tudi uničiti komite, ki je prej služil kot zveza med Judi v ZSSR in njihovo diasporo po svetu.

Mučenja in noč ubitih pesnikov

Konec leta 1948 so oblasti razpustile komite. Začeli so se sodni postopki, ki so trajali do leta 1952. Petnajst ključnih članov organizacije so obtožili izdaje in sodelovanja z ameriško obveščevalno službo. Tajna policija je brez kančka dvoma začela z mučenji. »Vsak dan so me tolkli z gumijastim pendrekom, ko sem padel, pa so me naprej tepli po nogah,« se zaslišanja spominja eden od aretiranih.

V Stalinovem času je bilo z mučenjem izsiljeno priznanje dovolj za sodno presojo. Od 15 obtoženih so jih 13 obsodili na smrt in jih v tajnosti ustrelili 12. avgusta 1952. V judovski skupnosti je ta dan znan kot »nič ubitih pesnikov«, saj so bili med njimi tudi pesniki judovskega porekla, ki so pisali v ivritu in jidišu. Tri leta so sovjetski funkcionarji zanikali smrt teh ljudi z besedami, da so preprosto »izginili«.

"Zdravniška zarota" in javna kampanja proti Judom

Kmalu zatem, konec leta 1952, se je pojavil nov »primer«. Skupina uglednih moskovskih zdravnikov, pretežno Judov, je bila obtožena poskusa umora sovjetskega voditelja z napačno terapijo.

»Vse se je začelo s pismom, poslanim pet let prej, v katerem je navedeno, da je morda komisija kremeljskih zdravnikov predpisala slabo terapijo Stalinovemu ministru Andreju Ždanovu,« pripoveduje Genadij Kostirčenko. Stalin je takrat to pismo ignoriral, sedaj pa ga je izkoristil kot dodaten razlog za pregon »kozmopolitov«.

Policija je aretirala nekaj deset zdravnikov, ki so jih obtožili »kovanja sionistične zarote«, čeprav sploh niso bili vsi Judje. Prvič je bil tudi uradno sprožen »sionistični« primer, po kateri se je v tisku začela intenzivna kampanja proti Judom.

Javna domena

Še vedno ni jasno, kaj je takrat Stalin nameraval storiti z Judi. Ljubov Vovsi, hči aretiranca, pripoveduje, kako so »po Moskvi krožile govorice, da bodo vsi Judi poslani na ruski Daljni vzhod«. Verjetno je šlo za pretirane govorice, saj oblasti niso pripravljale ničesar takega, smatrajo zgodovinarji.

Nenadno omehčanje

V vsakem primeru pa so bili vsi aretiranci v težki situaciji. Šele Stalinova smrt 5. marca 1953 je prinesla omehčanje. Naslednja »garnitura«, ki je prišla do oblasti, je preklicala protijudovsko kampanjo. Vsi zdravniki so se vrnili domov živi in oproščeni vseh obtožb.

Stalin je za Jude ustanovil tudi posebno »državo« znotraj Sovjetske zveze. Preberite več v prispevku Kako je Stalin v odročnih predelih Sibirije ustanovil judovsko državo.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.