Zadnja bitka 9. čete v Afganistanu: Peščica sovjetskih vojakov proti stotinam mudžahedinov

"Moskva, predaj se!" so kričali mudžahedini med napadanjem sovjetske padalske enote, se spominja eden od udeležencev bitke. "Mudžahedini so napadali z zverinsko brutalnostjo," je povedal vojaški inštruktor Viktor Voroncov.

Bitka za hrib 3234 se je začela 7. januarja 1988 okoli 15.30 ure, končala pa se je ob okoli polnoči. Na hribu je bilo 39 vojakov, ki so držali položaj in ga branili pred napadi več sto afganistanskih mudžahedinov in pripadnikov pakistanske vojske. Bitko bi lahko primerjali z antičnim odporom Špartancev proti Perzijcem.

Maščevanje mudžahedinov

Hrib je bil strateška lokacija, zato so bili tudi napadi vztrajni in siloviti. Branilci so držali zelo pomembno točko na cesti proti mestu Host blizu pakistanske meje.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Host je bil zaradi svoje lege neposredno ob meji s Pakistanom posebnega pomena tako za Pakistan kot za ZDA. Obe državi sta tudi podpirali mudžahedine v boju proti sovjetskim silam v Afganistanu in v sklopu tega je bil izveden tudi poskus zavzetja te pomembne lokacije. Pod obleganjem sta se znašla tudi mesto Host in njegova okolica.

Proti koncu leta 1987 so sovjetske sile v operaciji Magistrala uspele prebiti obroč, z napadom na hrib 3234 pa so se afganistanski borci želeli maščevati.

"Črne štorklje", izurjene v ZDA

Po besedah vojnega veterana Viktorja Dobroselskega so bile na hrib, ki so ga branili pripadniki 9. čete desantnega padalskega polka, poslane najbolj izurjene enote mudžahedinov. "Ta napad je bil poseben zato, ker so v njem sodelovali pripadniki posebnih enot, oblečeni v črne uniforme. Imenovali so se Črne štorklje, med njimi je bilo mnogo dobro izurjenih borcev, v glavnem Pakistancev, ki so bili precej bolje usposobljeni od lokalnih Afganistancev. Danes je povsem jasno, da se Črne štorklje niso usposabljale samo v Pakistanu, ampak tudi v ZDA," je povedal Dobroselski.

Najstrašnejši trenutek

Pred napadom je bil položaj sovjetskih enot pol ure izpostavljen artilerijskemu obstreljevanju, nato je sledilo 12 pehotnih napadov. Vodnik Sergej Borisov se spominja, da so bili napadi dobro organizirani. Po njegovih besedah je bil najstrašnejši eden od nočnih napadov: "Vse je bilo v ognju zaradi eksplozij granat. Z vseh strani so nas zasuli z njimi … Mudžahedini so se nam približali na vsega 20-25 metrov, tako da smo streljali že neposredno vanje. Presenetilo nas je, da so se nam lahko približali tudi na 5-6 metrov in v nas začeli metati granate. Sami smo na koncu ostali brez granat in vsak s po dvema okvirjema streliva. Nikogar več nisi videl, da bi polnil okvirje. V tem najstrašnejšem trenutku nam je na pomoč prihitel izvidniški vod."

Do prihoda okrepitev je sposobnih za boj ostalo samo 5 vojakov 9. čete, saj so bili ostali ranjeni. Kljub hudim bojem in ranam pa je na sovjetski strani umrlo vsega 6 vojakov, medtem ko je na drugi strani po različnih ocenah padlo okoli 200 napadalcev.

Brez okrepitev in močnega ter natančnega ognja sovjetske artilerije ne bi mogli zadržati napada. Koordinate artilerijcem, ki so bili od položajev padalcev oddaljeni vsega kakšnih 50 metrov, je dajal izvidnik.

Film, ki ne odgovarja resničnosti

Režiser Fjodor Bondarčuk je leta 2005 debitiral s filmom 9. četa (Devjataja rota), ki se nanaša na omenjene zgodovinske dogodke, vendar jih prikazuje popolnoma drugače kot so se dejansko odvili. Kot je pred kratkim pisalo v časniku Rossijskaja gazeta, bitka, prikazana v filmu, nima nobene zveze z realnostjo. "Poveljstvo svoje enote ni pustilo na cedilu, prav tako se ni zgodilo, da bi ob branjenju položaja umrla skoraj vsa četa in povrhu vsega še za nalogo, ki ne bi imela nobenega smisla," piše v članku.

V filmu preživi samo en vojak, v resnici pa jih je padlo samo 6. Vsi ostali so preživeli. V filmu so poveljniki pustili vojake na cedilu, v resnici pa je poveljnik polka v oddaljenosti nekaj kilometrov spremljal situacijo in poslal okrepitve. Bitka ni bila nesmiselna, saj je hrib imel velik strateški pomen.

Film pa je bil dobro sprejet, kljub močnemu izkrivljanju zgodovine, predvsem z vidika "umetniške ustvarjalnosti". Ostaja pa vprašanje, zakaj je morala biti 9. četa v filmu predstavljena kot žrtev lastnega poveljstva ...

Življenje vojnih veteranov je za zmeraj zaznamovano z izkušnjami iz vojne. Preberite, kako se privajajo na življenje v miru ...