Leta 1996 je rusko elito skrbelo samo eno aktualno vprašanje: Kdo se bo znašel na mestu glavnega voditelja države čez šest mesecev? Reformator Boris Jelcin, ki je prišel na oblast leta 1991, ko je bila Sovjetska zveza že blizu svojemu koncu, je imel smešno nizko podporo. Zgodili so se padec gospodarstva, kriza v državnih institucijah, vojna v Čečeniji, poleg tega je Jelcin izgledal zelo bolno.
Vse to, kar je bilo proti Jelcinu, je bilo v prid njegovemu glavnemu konkurentu, komunističnemu voditelju Genadiju Zjuganovu. Decembra 1995 je Komunistična partija Ruske federacije (KPRF) zmagala na parlamentarnih volitvah. V tistem trenutku se je v predsednikovih krogih pojavilo veliko govoric o tem, da je bolje, da se volitev ne udeleži, ali pa kandidaturo odloži za nekaj let. Jelcin je kljub temu kandidiral na volitvah in v dveh krogih zmagal.
Dvomi v pravičnost volitev
Andrej Babuškin / TASS
Čeprav v zadnjih 20 letih ni bilo nobene uradne potrditve, da bi oblasti ponaredile rezultate volitev, mnogi menijo, da je bila poštena Jelcinova zmaga v tistem trenutku popolnoma nemogoča. Leta 2012 se je zdelo, da je nepravičnost volitev potrdil celo takratni predsednik Dmitrij Medvedjev, ki se je na srečanju z ruskimi politiki ponovno dotaknil teme volitev leta 1996. Po besedah očividcev naj bi ruski predsednik takrat zatrdil, da na teh volitvah ni zmagal Jelcin. Vir iz Kremlja je takoj zatem zanikal besede udeležencev tega srečanja.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Da je bila zmaga Jelcina nepravična, ne dvomijo mnogi ruski politiki in javne osebnosti. Tako je med drugimi menil tudi Genadij Seleznjov, leta 1996 še član Komunistične partije Ruske federacije in predsednik Državne dume. Enako mnenje je imela tudi ena od avtoritet ruskega novinarstva, urednik in ustanovitelj takrat priljubljenega in vplivnega časopisa Nezavisimaja gazeta Vitalij Tretjakov. »Po mojem prepričanju in nekaterih dejstvih, ki jih poznam, je v prvem krogu zmagal Zjuganov. On je to vedel, a se je odločil, da zmage ne bo razglasil,« je za Russia Beyond povedal Tretjakov.
Bi Zjuganova sploh spustili v Kremelj?
Genadij Zjuganov / TASS
Zjuganov je imel svoje razloge, da je svojo zmago zamolčal, meni bivši urednik Nezavisimaje gazete. »Nekateri ljudje, ki so bili takrat blizu Jelcina, so vztrajno trdili, da Jelcin oblasti ne bo izpustil iz rok. Če bo Zjuganov razglasil zmago, se bo zgodilo nekaj, kar bo preprečilo prihod na predsedniški položaj. Jasno je, da gre za državni udar, z uporabo sile,« je izjavil Tretjakov.
Da je bilo Zjuganova strah, kaj se bo zgodilo, če bi slučajno zmagal, mu je pisalo na obrazu, meni politolog Valerij Homjakov, ki je ta čas delal v predvolilnem štabu Jelcina. Po njegovih besedah naj bi mu v konkurentovem štabu takole opisali psihološko stanje voditelja komunistov: »Če danes zmaga, kaj bo počel jutri? Bo šel v Kremelj? Tam mu bodo samo rekli: 'Izgini od tukaj!' Imel je ta strah: 'Kaj če me ne spustijo v Kremelj?'«
Prišli bodo komunisti in vse postrelili!
Lesless/Wikipedija
Negotovo vedenje Zjuganova pa Jelcinu ni preprečevalo, da ne bi komunista predstavljal kot glavno grožnjo dosežkom devetdesetih let – tržnemu gospodarstvu in (vsaj navidez) demokratičnemu političnemu sistemu. »Prišli bodo komunisti in vse postrelili!« je Tretjakov povzel to sporočilo predvolilne kampanje.
Eden od glavnih adutov Jelcinove predvolilne kampanje je bil prav antikomunizem. Rusi so brezplačno na dom prejeli revijo »Ne daj Bog!«, ki jo je v milijonskih nakladah financiral prav Jelcin. V njej je opisal vse neprijetne napake preteklega sovjetskega obdobja in strašil pred obdobjem, ki ga bi morebiti doživeli z zmago Zjuganova.
Poleg antikomunizma so stavili še na novo podobo Jelcina, ki je »aktiven, bojevit in živahen, in ne tak, kot so govorili prej«. Ravno okoli tega je bila organizirana kampanja, ki jo je po mnenju Andrejeva odlikovala »fenomenalna raven političnih tehnologij, ki je bila v sodobni zgodovini brez primere«. Mnogi analitiki Jelcinov uspeh na teh volitvah povezujejo ne s ponarejanji, ampak z učinkovitostjo omenjene predvolilne strategije.
Kot rezultat kampanje je v sredini meseca maja nastopil prelom. Boris Jelcin je pričel ogrožati svojega nasprotnika in si koval pot do zmage že v prvem krogu. V drugem krogu so k Jelcinovi zmagi pripomogli glasovi Aleksandra Lebedjeva, znanega vojaškega generala, ki je izpadel v prvem krogu in je potem pozival h glasovanju v podporo trenutnemu predsedniku.
Cena zmage
Po zmagi je Jelcina čakala operacija srca, po kateri je dolgo okreval. V Rusiji so medtem vse večji vpliv pridobivali oligarhi, gospodarstvo se je počasi, ampak vztrajno približevalo bankrotu, ki se je zgodil leta 1998, v neosvojeni Čečeniji pa so se krepile sile, ki so v letu 1999 organizirale napad na drugo severnokavkaško regijo – Dagestan, kar je resno postavilo pod vprašaj ohranitev ozemeljske celovitosti države.
Ob upoštevanju tega ozadja je negativno mnenje o volitvah popolnoma jasno. Ne glede na vse je bilo po mnenju mnogih strokovnjakov le malo verjetno, da bi se kljub zmagi Zjuganova Rusija še kdaj lahko vrnila v sovjetsko preteklost.
Po besedah Andrejeva takrat »ljudske množice v Rusiji niso želele restavracije [sovjetskega sistema] … Bilo je v duhu 'tretje poti': Dajte nam vse, kar je bilo prej, a brez povratka v preteklost.« Ne glede na vse je zmaga Jelcina odigrala pomembno vlogo. Zagotovila je »ohranitev legitimnosti oblasti in konsenz državljanov, četudi nepopoln in z izgubo«.
Po besedah politologa Alekseja Zudina so Rusi takrat »izbrali prihodnost«. »V bistvu niti ne samo zase – vsem je bilo jasno, da jih čaka težka pot – glasovali so za prihodnost države v celoti,« je prepričan strokovnjak. Tretjakov hkrati meni, da takrat ni nastopila prihodnost za vse, če upoštevamo to ogromno socialno ceno, ki so jo morali Rusi plačati za nadaljevanje neučinkovitega Jelcinovega režima.
Preberite še: Krvave lekcije prve čečenske vojne