Žiga Herberstein: Diplomat iz Vipave na ruskem dvoru 16. stoletja

Ko govorimo o zgodovini odnosov med ruskim in slovenskim prostorom, ne moremo mimo Žige Herbersteina, diplomata Svetega rimskega cesarstva iz 16. stoletja. Med drugim je bil veleposlanik na moskovskem dvoru in avtor Moskovskih zapiskov, ki so takrat za Evropejce postali redek vir informacij o življenju in zgodovini Moskovske Rusije.
Žiga Herberstein (1486-1566) v ruski opravi.

Leta 1486 se je v Vipavi na Kranjskem v dokaj vplivni plemiški družini rodil Sigmund (Žiga) von Herberstein, sin Leonharda von Herbersteina in matere Barbare von Lueg, sestre znanega viteza Erazema Predjamskega. Že v mladih letih, o katerih sicer ni veliko znanega, se je v šoli na Vipavskem poleg nemščine naučil tudi slovenščine, ki so jo govorili domačini okrog njega, kar je bistveno vplivalo na njegovo poznejše življenje in delo, ko se je znašel v Moskovski Rusiji.

Že leta 1499 je začel s študijem filozofije in prava na Univerzi na Dunaju, pri 16 letih je dobil diplomo. Leta 1506 je vstopil v vojsko s činom častnika in sodeloval v več spopadih proti Madžarom in Benečanom, leta 1508 pa ga je cesar Maksimilijan I. Habsburški povzdignil v viteza, saj se je dobro izkazal v vojnah proti tem nasprotnikom (med drugim je zagotovil oskrbo trdnjave Maran med madžarskim obleganjem). Še pomembnejša prelomnica za njegovo življenje in delo pa je leto 1515, ko je bil sprejet v cesarski svet in se je začela njegova uspešna diplomatska kariera, o kateri je že prej veliko sanjal.

Herberstein postane strokovnjak za Vzhod

Kmalu po prvih diplomatskih nalogah, s katerimi je pustil dober vtis (njegova prva misija je bila na Danskem), se zgodi njegovo prvo potovanje na vzhod, po slovanskem svetu. Leta 1516/17 je bil poslan v Moskovsko veliko kneževino, ki je takrat že predstavljala vplivno državo z ozemlji od današnjega Tatarstana do Urala na vzhodu in območja Arhangelska na severu.

Naloga cesarjevega odposlanca Herbersteina je bila nastopiti kot posrednik v mirovnih pogovorih med Moskvo in Veliko kneževino Litvo, ki sta se borili za prevlado nad prostorom nekdanje Kijevske Rusije, ob tem pa izvedeti več o ruski geografiji. Moskovskega velikega kneza Vasilija III. Ivanoviča bi moral pregovoriti v mir z Litvo in priključitev njegove države k skupnemu boju proti Osmanskemu cesarstvu. Diplomatska misija je bila sicer neuspešna. Za kamen spotike se je izkazal zlasti Smolensk, ki so ga med vojno osvojili Rusi, Litovci pa so ga v zameno za mir zahtevali nazaj (Herberstein je to podprl), vendar Vasilij na to ni bil pripravljen pristati.

Kljub temu je Herberstein že takrat nabral pomembne izkušnje in dodobra spoznal delovanje teh dveh držav. Tako je po vrnitvi že postal nekakšen »strokovnjak za vzhodno Evropo« v habsburški službi, kar ga je v prihodnosti zopet popeljalo na Vzhod.

Spet v Rusiji, spet zaradi Litve

Vasilij III. pri Možajsku sprejema odposlance cesarja Karla V.

Drugič se je kot odposlanec v Moskovski Rusiji znašel od marca do novembra 1526, spet zaradi Moskovske Rusije in Litve. To je bilo v zadnjih letih Vasilijeve vladavine, le nekaj let pred rojstvom Ivana IV. Groznega, ki je pozneje pomembno spremenil potek ruske zgodovine in postal prvi ruski car. Herberstein je med bivanjem v Moskoviji zastopal avstrijskega vladarja nadvojvodo Ferdinanda in spremljal cesarjevega (Karel V.) veleposlanika Leonharda Nugarolo.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Cilj je bil precej podoben kot ob prvem obisku: prepričati Moskovsko Rusijo in Litvo, da obstoječe petletno premirje, ki je bilo le sprejeto, a bi moralo poteči že leta 1527, spremenita v trajen, večni mirovni dogovor med državama. Popolnega uspeha spet ni bilo, saj je bilo premirje zgolj podaljšano za dodatnih šest let.

Ker je »domači« prostor takrat že močno zaznamovala reformacija, je nastalo povečano zanimanje tudi za preučevanje nekatoliške krščanske vere, zato se je Herberstein med tem obiskom posebej posvetil tudi ruskemu pravoslavju.

Neprecenljiva knjiga o Rusiji

Herbersteinov zemljevid Moskovije, 1549.

V Rusiji je Herberstein deloval le začasno in ni uspel doseči vseh ciljev na način, kot bi želel politični vrh njegove države, čeprav je bil dober v svojem poklicu. Je pa habsburški diplomat iz Vipave v času bivanja na Ruskem v precejšnji meri spoznal tudi tamkajšnje življenje. Vse svoje zapise in vtise je sčasoma uspel strniti na enem mestu in tako je leta 1549 na Dunaju izšla knjiga v latinščini z naslovom Rerum moscoviticarum commentarii (Moskovski zapiski), ki je bila še veliko več kot poročilo o diplomatskem delu v ruski državi. Knjiga namreč vsebuje opise o takratni ruski politiki, zgodovini, trgovini, religiji, običajih ...

Že od mladih let je Žiga Herberstein poznal slovenščino, kar mu je bilo v veliko pomoč. Prepričan je bil, da v Rusiji ne bi mogel uspeti in tudi ne bi mogel pripraviti Moskovskih zapiskov, »ako ne bi znal jezika, ki je ruskemu podoben in bi brez njega ne razumel ljudske govorice in ne bi mogel spraševati preprostih ljudi o tem, kar me je zanimalo.«

Tekom devetih mesecev, ki jih je preživel v Moskoviji med drugim službovanjem, se je z mnogimi prebivalci pogovarjal o trenutnem družbenem dogajanju, zgodovini, celo književnosti, ob tem pa je v svoje delo vključil tudi vsebine iz različnih letopisov in staroruskih del. V zapiskih je izrazil skepso do prej obstoječe literature o Rusiji v Evropi in zatrjeval, da njegove ugotovitve temeljijo na večkratni potrditvi različnih virov.

Čeprav je bila perspektiva Herbersteina do drugačne Rusije pod vplivom okolja, iz katerega je izhajal, moramo priznati, da je imelo njegovo delo veliko vrednost. Sredi 16. stoletja je bilo to eno redkih del, ki je »zahodnejšim« Evropejcem tako podrobno predstavljalo življenje, običaje, zgodovino, družbeni, politični in gospodarski ustroj Moskovske Rusije. Mimogrede omenimo, da je sam kot del širšega območja Rusije štel tudi državi Veliko kneževino Litvo in Poljsko, kamor je prav tako potoval med svojo diplomatsko kariero - na ruskem prostoru je tako videl tri velike države, ki so se med seboj najbolj borile za prevladujoči vpliv.

Moskovski Kremelj in okolica v izdaji Moskovskih zapiskov iz leta 1556.

V Moskovskih zapiskih lahko beremo opise o ljudski govorici, raznih ruskih krajih in organizaciji posameznih regij, trgovini, pa o pravoslavnem obredju, ki se je bistveno razlikovalo od katoliškega in je imelo opazne grške prvine, o zgodovini od kneza Rjurika in Vladimirjevega sprejema krščanstva do širitve Moskovije pod Ivanom Velikim. Kar nekaj besed je namenjenih opisovanju načina vladanja v državi, kjer ima absolutno moč car in »volja carja pomeni Božjo voljo« (do izdaje knjige je Ivan Grozni že postal ruski car, že Vasilij III. pa je bil znan po avtoritarnem vladanju). Vladanju enega samega človeka oziroma t. i. »samoderžaviju«, zanimivo, posveti tudi kritiko.

Vrednost njegove knjige so priznavali tudi drugod v Evropi, zato so v naslednjih desetletjih sledile izdaje v različnih jezikih v Baslu, Benetkah, na Dunaju in drugod, leta 1785 in 1795 pa je v Sankt Peterburgu cesarica Katarina Velika poskrbela tudi za dve izdaji v ruskem prevodu.

Podroben povzetek vsebine Moskovskih zapiskov in konteksta, v katerem so nastali, lahko preberete v elektronski knjigi Žiga Herberstein v poglavju »Rusija in Rusi v Moskovskih zapiskih«.

Moskovski zapiski, nalovnica izdaje iz leta 1557

Uspešna diplomatska kariera

Žiga Herberstein je imel dolgo diplomatsko kariero (od leta 1515 do 1553), sploh za razmere 16. stoletja in ob dejstvu, da je zbolel za sifilisom. Opravil je 69 potovanj v tujino, največ je bil v Švici, Španiji, na Danskem, Madžarskem in Češkem. Kot kaže, je v slednji deželi spoznal tudi jezik čeških Slovanov, ki ga primerja z ruskim govorom. V Rusiji je bil torej dvakrat in nikoli ni uspel idealno izpeljati diplomatske misije, a je dodobra izkazal svoje veščine, hkrati pa postal dobro podučen strokovnjak za to območje, ki se je profiliral tudi z edinstveno enciklopedično knjigo o tamkajšnjem svetu. Omeniti moramo tudi, da je Herberstein znal več tujih jezikov, saj je govoril latinsko, italijansko, nemško, slovensko, vsaj malo tudi rusko in špansko.

Poleg dveh potovanj v Moskovsko veliko kneževino se je Žiga Herberstein enako močno zapisal v zgodovino samo še z enim dosežkom, ki je pred izdajo Moskovskih zapiskov še povečal njegovo avtoriteto: leta 1541 je uspel uspešno zaključiti pogajanja o premirju med habsburškim imperijem z otomanskim sultanom Sulejmanom. Tekom teh pogajanj pa mu je očitno spet prišlo prav znanje slovenskega jezika, saj naj bi se na dvoru sultana Sulejmana po slovensko pogovarjal s pašo s slovenskimi koreninami. Žiga Herberstein je umrl leta 1566 na Dunaju v starosti 80 let in je bil pokopan v tamkajšnji cerkvi sv. Mihaela, vendar so sledi njegovega groba pozneje izginile.

Preberite še: Gregor Voglar, slovenski zdravnik carja Petra I. Velikega

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še: