Huzarji: Najdrznejše enote carske vojske

Comte de Lasalle, slavni »huzarski general« v francoski vojski, je nekoč rekel: »Vsak huzar, ki pri 30 še ni mrtev, je črna straža.« Njegov opis [sam je umrl pri 34-ih, op. prev.] se je dobro podal ruskim huzarjem. Njihov pogum, ki je mejil že na norost, je pogosto botroval temu, da so prvi začeli bitko. Huzarji so bili prvi v protinapadih in juriših, zaradi lahke zaščite in oborožitve pa so zmeraj utrpeli resne izgube. V mirnih časih so zato živeli burno, ohranjali svojo čast in bili zmeraj pripravljeni na boj do smrti. Po pričevanjih ruskih poveljnikov so bili huzarji carjeva straža in enota, ki je z bahavim in brezobzirnim življenjskim slogom hranila svoj borbeni duh.

S popivanjem do naziva huzarja

Prvi ruski huzarski polki so se pojavili v času Petra Velikega, a se niso ohranili dolgo. Pravi razvoj te vojaške enote v carski vojski se je začel v drugi polovici 18. stoletja, ko je Katarina Velika reformirala ukrajinsko kozaško vojsko ter iz nje sestavila pet huzarskih polkov in en stražni carski polk. Večina huzarjev je bila kozakov, za katere sta bili značilni lastna poveljniška struktura in drzna kultura.

Huzar je lahko postal vsak, ki je bil vpoklican v vojsko, vsak mlad zdrav moški se je lahko pridružil huzarskim polkom. Mladeniči so tako odhajali v mesta, kot sta Mogiljov in Minsk (v današnji Belorusiji), kjer so potekali improvizirani vpoklici.

Ti so izgledali kot nekakšni pijanski pohodi: veseli huzarji so pod poveljstvom nižjih častnikov razgrajali po ulicah in nalivali vino mladim fantom, ki so jih srečevali po poti. Vino je bilo plačano iz proračuna regimenta, približno osem rubljev na osebo, v času ko je 16 kg kruha stalo samo en rubelj. Fantje so seveda radi pristopili, da bi dobili zastonj pijačo, huzarji pa so skoraj vsakodnevno k sebi v kasarno zvlekli precej opitih mož.

Huzarji so bili lahka konjenica, oborožena s sabljami, karabinkami in pištolami. Nosili so svetle uniforme z mnogimi vzorci, ki so predstavljali posamezen regiment po vzoru zgodnjih madžarskih huzarjev. Njihova glavna odlika je bila v hitrosti in nenadnosti napadov. Za to sta pa bila potrebna pogum in brezbrižnost. Huzar je moral biti fizično močan, moč pa je dosegel z neprestanimi treningi.

Od zore do mraka

Polnjenje pištole je bila naloga, ki je že sama po sebi zahtevala natančnost, v mraku, dežju ali na premikajočem se konju pa je bila še toliko težja. Huzarji so se urili tudi v tem, kazen za počasnost ali izstrelitev slepega naboja pa je prinesla tudi do 200 udarcev po hrbtu z železno palico. To je samo en primer, kako zahtevna je bila huzarska služba.

Vstajali so ob 5. uri zjutraj in najprej očistili in nahranili svoje konje, šele nato sami sebe. Dan je bil namenjen treningu in jahalnim vajam, ki so se končale ob 6. uri popoldan. Čas so odmerjali trobentači, ki so bili obvezen sestavni del vsakega huzarskega regimenta. Imenovali so jih »huzarsko plemstvo«. Med bojem so bili zadolženi za dajanje signalov za spremembo formacije, napad ali umik. Vsega skupaj je obstajalo preko 50 signalov s trobento, ki jih je bilo še posebej težko izvesti med galopom. Ampak huzarski trobentači so se naučili tudi tega.

Živi hitro, umri mlad

Najprej o pijači: »Vse je izgledalo precej vojaško. Tla so bila prekrita s preprogami, na sredini je bil lonec, v rumu se je topil sladkor, povsod naokoli so sedeli udeleženci in držali vsak svojo pištolo ... Ko se je sladkor stopil, so dodali šampanjec, nakar so pripravljeno ženko (pijačo iz ruma, šampanjca in stopljenega sladkorja) nalili v pištole. Tako se je vse začelo,« je pisal grof Osten-Sacken.

Popivanje v osami je veljalo za »popolnoma nespodobno« tudi med huzarji. Med njihovimi najljubšimi pijačami so bili šampanjec, rum, punč in metina vodka. Etiketa je zahtevala, da je huzar mesec ali dva pil pijačo po lastnem izboru, nakar jo je zamenjal z drugo.

Tu so bile še razne eskapade: »Pijani smo jahali do otoka Krestovski v Sankt-Peterburgu. Bili so zimski prazniki in tam je bilo veliko Nemcev. Razdelili smo se v dve skupini in opazovali množico. Čim je kak Nemec sedel na sani, smo le-te brcnili izpod njega, da se je po hribu navzdol zakotalil po lastni riti ... Balašov, generalni guverner Sankt-Peterburga, je o dogodkih pisno potožil samemu carju ...« Tako je pisal Sergej Volkonski, eden od bodočih dekabristov. Vendar niti takšna pisma niso ustavila huzarjev.

»Sovražili smo francoskega veleposlanika de Caulaincourta (to je bilo med boji proti Napoleonu). Mnogi iz naše družbe smo nehali obiskovati kraje, kjer se je pojavljal on. Eden od naših izbruhov jeze je potekal takole; vedeli smo, da v njegovi dnevni sobi nad nekakšnim prestolom visi Napoleonov doprsni kip. To smo smatrali kot žalitev za Rusijo, zato smo se nekega zimskega večera v saneh zapeljali mimo njegove hiše in zmetali skozi okno kamenje, pri čemer smo razbili steklo. Naslednji dan so se začele preiskave, vendar do danes nihče ne ve, kdo je bil na tistih saneh,« se spominja Volkonski.

Huzarski častniki so se pogosto udeleževali plesov, včasih pa jih tudi gostili. Ampak to je bilo le v domeni najbogatejših. Med plesom je bilo prižganih na stotine sveč, same zabave pa so bile drage že brez tega, da štejemo hrano in pijačo.

»Gostil je tri zabave letno in na koncu zapravil svoje premoženje,« je o Jevgeniju Onjeginu pisal Puškin. »Imeli smo šaljivo navado, da s plesi mučimo nemška dekleta. To navado smo opravljali dosledno, vse dokler nismo začeli padati po tleh. Prikupna nemška dekleta so bila navdušena. Po razkošni večerji ob treh zjutraj in popivanju v čast Dionizu in Afroditi se je začela mazurka, ki se je končala ob sedmih zjutraj ... Vojakom smo zaukazali, da služabnikom vzamejo topla oblačila gostov in pošljejo kočije domov, tako da so skoraj vsi gostje morali ostati do zore,« se spominja Fadej Bulgarin.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Mladi huzarji, polni energije, so zagrabili vsako priložnost, da koristno preživijo svoj prosti čas. Huzar Sergej Marin je pisal svojemu prijatelju, da je njegov polk prostočasne aktivnosti menjaval kot rokavice: pozimi so vsi igrali šah, spomladi biljard, poleti so delali fontane, jeseni pa so vsi odhajali na lov.

O smrti se ne šali

Vojaška etika v 19. stoletju je velela, da se smrt jemlje kot del življenja in se jo sprejme. »Ko zažvižga krogla, ne treni z očesom. Ko napadaš, ne zadržuj svojega konja, ampak zaupaj svojo dušo Bogu, in če je potreba, umri,« se je glasila ena od huzarskih pesmi, ki je razlagala huzarjev odnos do smrti.

Huzarji so svoj pogum radi dokazovali tudi v mirnem obdobju. To je veljalo za vse vojake, za huzarje pa še posebej, zato je bilo veliko dvobojev iz vseh možnih razlogov.

Nek huzar je dobil vzdevek Bujanov (ta, ki se rad bojuje) in to z dobrim razlogom; njegov prvi dvoboj je bil v Moskvi, ko je nek častnik carske straže užalil njegov polk, češ da je »šepav«. Bujanov je častnika nato ranil, bil za kazen degradiran in poslan na Kavkaz.

Po treh letih si je ponovno pridobil svoj prejšnji čin in se vrnil v polk. Čez eno leto je k dvoboju pozval lokalnega guvernerja, ker naj bi ta užalil ženo nekega Bujanovega častnika. Ponovno je bil degradiran v čin navadnega vojaka in se čez štiri leta vrnil v polk, kjer se je nato spopadel z nekim drugim častnikom. Po tretji degradaciji je bila njegova usoda zapečatena.

Huzarski častniki so imeli do smrti precej ekstremen odnos. Svojo čast so bili pripravljeni ubraniti tudi brez pištol. Leta 1807 se je huzarski regiment iz Grodnega bojeval v Prusiji proti Napoleonu skupaj s prusko vojsko. Med kartanjem v eni od gostiln je nek pruski častnik užalil ruskega huzarja generalporočnika kneza Podgoričanija.

Prus je bil dober strelec in je za orožje izbral pištolo. Knez je odvrnil, da nima pištole, da pa je pripravljen staviti svoje življenje na karte. Kdor zmaga, ubije nasprotnika. Igra se je začela in knez je zmagal. Vsi častniki so jima nato sledili ven na vrt. Pruski častnik je še zmeraj menil, da je bilo vse skupaj šala, Podgoričani pa si je pri gostilničarju sposodil puško in Prusa brez omahovanja ubil, nakar je rekel: »S smrtjo se ne šalim. Če bi izgubil igro, bi stal na njegovi strani in ga prisilil v to, da me ubije.«

Preberite še: Kozak pomeni svoboden (1. del)