»Dobrih fantov tukaj ni«: Kako je tudi Zahod taktično molčal o pokolu v Katinskem gozdu

Leta 1940 je bilo na skrivaj usmrčenih več kot 4.000 poljskih oficirjev v Katinskem gozdu na ukaz sovjetskega »sodišča trojke«, ki mu je dal pooblastila Stalinov politbiro. Spletna stran American National Archives je leta 2012 objavila več tisoč strani dokumentov o tej temi, kar je sprožilo zanimive razprave na Poljskem in v Rusiji.

Objavljeni dokumenti predstavljajo zbirko gradiv ameriškega zunanjega ministrstva, CIA, FBI in več drugih državnih agencij, a ne povedo kaj bistveno novega v primerjavi s tem, kar so v Rusiji že razkrili v 90-ih, ko so bila ob delu ruskih zgodovinarjev objavljena sovjetska tajna gradiva o tej zadevi (odločitev politbiroja o usmrtitvi oficirjev z marca 1940, dokumenti o prevozu oficirjev iz ruskih taborišč v Smolensk in na kraj usmrtitve itd.). Nam pa ameriški dokumenti povedo tisto plat zgodbe, ki se bolj tiče Zahoda.

»Na podlagi teh dokumentov je precej jasno, da so Američani do sredine 40. let povsem vedeli, da pokola v Katinu niso fabricirali Nemci. Toda iz različnih političnih razlogov Američani niso uradno obtožili NKVD-ja. Celo po letu 1945 niso povedali, da je usmrtitve izvajala sovjetska tajna policija,« je za liberalni poljski dnevnik Gazeta Wyborcza govoril profesor Wojciech Materski, ena od vodilnih avtoritet za dogodke v Katinskem gozdu.

Danes je znano, da je predsednik Roosevelt prvič izvedel za dogodek preko posebne nemške propagandne operacije. Ko so Nemci aprila 1943 odkrili poljska trupla in začeli preiskavo, so angažirali tudi propagandni oddelek pod vodstvom zloglasnega Goebbelsa, ki je organiziral obisk v Katinu za ameriškega vojnega ujetnika, polkovnika Johna Van Vlieta. Polkovniku so Nemci pokazali prizorišče in mu vročili dokaze, da so usmrtitve izvajali Sovjeti, po tem pa so mu organizirali še vrnitev v domače ZDA. Doma je Van Vliet pripravil poročilo, ki se je nekaj let pozneje prikladno »izgubilo«. Najverjetnejša razlaga je, da Američani takoj po vojaški zmagi nad Nemčijo in Japonsko niso želeli provocirati sovjetskih zaveznikov s temi neprijetnimi razkritji.

»Očitno postane, da so ameriške oblasti že leta 1943 izvedele, kaj se je zgodilo, od svojih lastnih državljanov. Takrat je Rusija nosila veliko breme v vojni, do izkrcanja v Normandiji je bilo še eno leto,« je poljski nacionalni radio navajal ameriškega zgodovinarja in strokovnjaka za to temo Allena Paula. »Leta 1945 je bilo že drugače – jaz ne mislim, da je bilo takrat to [molk] še upravičeno,« meni Paul.

ZDA so uradno izrazile dvom v sovjetsko razlago dogodkov v Katinu (da so pokol izvedli Nemci) šele potem, ko je v letih 1952-53 delo zaključila posebna preiskovalna komisija. Takrat ZDA niso imele kaj izgubiti proti Stalinovi Sovjetski zvezi: hladna vojna je bila že v polnem zamahu in ni bilo razloga, da bi bilo Američanom tako mar za Stalinova čustva. Vendar poljski in ameriški zgodovinarji vztrajajo, da je bila na Zahodu »odsotnost popolne iskrenosti« o zadevi prisotna vse do aprila 1991, ko je Gorbačov za masaker uradno okrivil Stalina in Berijo (šef sovjetske tajne policije NKVD). Nekaj »dvomov« je še vztrajalo do leta 1992, ko so bili objavljeni glavni sovjetski dokumenti o dogodkih v Katinskem gozdu.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Poljski in ameriški mediji so navadno razlagali, da je pri tej zgodbi šlo za ameriško previdno stališče (»pazi se Rusije«), ki je nasploh zaznamovalo »mehkejši« odnos Roosevelta do Sovjetske zveze. Vendar bi lahko to obrazložili tudi tako, da to označimo za primer krutega pragmatizma 30. in 40. let, ki je bil tipičen za vse države tistega časa in ne samo za Sovjetsko zvezo. Ko smo pri ciničnem pragmatizmu, spomnimo, da so na neki točki skoraj vse evropske države sodelovale s Hitlerjem oz. z njim iskale kompromise, Britanija in ZDA pa so razkrivale in prikrivale informacije glede na trenutno politično konjunkturo. To je na koncu pripeljalo do druge svetovne vojne.

Poskusi, da bi danes oblasti na Poljskem in v ZDA nastopale kot moralno boljše proti postsovjetski Rusiji (spomnimo, da je ta priznala sovjetske zločine) zaradi dogodkov v Katinu, dišijo po hipokriziji. Sedaj, ko imamo bolj ali manj popolno sliko, je vse bolj očitno, da so bili v celotni zgodbi o Katinu politiki hipokritični in oportunistični na vseh straneh – sovjetski, nemški in tudi ameriški, od začeta do konca.

»Stalin se je želel znebiti poljskih vojnih ujetnikov, ker se je bal, da bi postali 'peta kolona' ob potencialnem francosko-britanskem napadu na Sovjetsko zvezo leta 1940,« razlaga vodilna zgodovinarka z Ruske akademije znanosti Natalija Lebedjeva, ki je med prvimi razkrinkavala sovjetski pokol v Katinskem gozdu leta 1990. Hitlerjev sodelavec Goebbels pa je želel izkoristiti zgodbo, da bi ustvaril moralen razkol med Sovjetsko zvezo ter poljskimi in ameriškimi zavezniki. Kot kaže, so ameriški in britanski funkcionarji sprva navidez verjeli sovjetski zgodbi in jo pozneje prikladno odvrgli, ko ni več služila njihovim interesom.

Ko so zahodni zavezniki predlagali, da bi v Nürnbergu zaradi Katinskega pokola sodili nacistom, je Moskva ponudbo zavrnila. Ko je bil leta 1941 zaslišan poveljnik nemške enote, ki je po sovjetski zgodbi zagrešila pokol, je bilo očitno, da v času usmrtitev ta enota sploh ni bila na območju Smolenska. Kljub temu so zgodbo zamolčali, tako Stalin kot njegovi zahodni zavezniki. Vsi so čakali do 90. let in čas po letu 2000, da bi 100% razkrili celotno dogajanje. Vendar v sodobnem času razkrivanje poteka v obliki »PR-vojne« proti Rusiji. Poleg žrtev in zgodovinarjev v tej celotni zgodbi »dobrih fantov« ni.

Dmitrij Babič je kolumnist pri radijski postaji Glas Rusije.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še: Spomini na osvoboditev Auschwitza

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.