SMERŠ: Zgodba o najuspešnejši sovjetski kontraobveščevalni službi

19. decembra 1954 so v Leningradu ustrelili 46-letnega oficirja, obtoženega izdaje, potem ko ga je več mesecev mučil KGB. Izvrševalec se je spominjal, da je oficir še nekaj sekund pred smrtjo kričal: »Vse bom poročal politbiroju [glavni vodstveni organ komunistične partije], vse!«

Ni mu uspelo poročati. Ta mož je bil Viktor Abakumov, nekdanji šef organizacije SMERŠ, najučinkovitejše kontraobveščevalne službe v vojnih časih (1943-1946). Sodili in usmrtili so ga zaradi zločina, ki ga ni storil, utonil je v pozabo kot še mnoge druge nekdaj močne osebnosti. Nekoč pa je bil čas, ko sta Abakumov in SMERŠ odločala o življenju in smrti milijonov ljudi.

Pomembna misija in privlačno ime

SMERŠ se je rodil aprila 1943, ko je Stalin presodil, da vojska nujno potrebuje kontraobveščevalno sekcijo, ki ne bo delovala v okviru organov državne varnosti. Strokovnjak z Ruskega inštituta za zgodovino Ruske akademije znanosti Valerij Hristofonov je za RIA Novosti spregovoril o praktičnih razlogih za ustanovitev: »To so naredili zato, da bi izboljšali pretok informacij. Abakumov je posredoval najpomembnejše informacije naravnost Stalinu.«

Za Rdečo armado so bili doprinosi kontraobveščevalcev ključnega pomena med napredovanjem proti zahodu. »Vojska je morala osvobajati ozemlja, kjer so Nemci puščali svoje agente. Morali so se soočiti tudi z zajetimi Nemci, ugotoviti, kdo od Sovjetov je bil ujet in zakaj, ali gre za izdajalce …« je pojasnil zgodovinar Aleksander Ždanovič za kanal TV Zvezda.

Stalin naj bi osebno določil ime nove organizacije. »SMERŠ« pomeni »SMErt' špionam«, torej »Smrt vohunom!«. Prvotno je razmišljal o kratici SMERNEŠ (»Smrt nemškim špijonom«), a je sovjetski voditelj nato presodil, da je potrebno poudariti, da bo nova struktura uničila vse vohune, ne samo nemške.

Brutalne čistke

Abakumov

Wikipedija

Abakumov, ki je bil zvesto in brezkompromisno predan Stalinu, je dobro organiziral svojo službo. Po udarnih informacijah je SMERŠ med vojno »nevtraliziral preko 30.000 Hitlerjevih agentov in preko 3.500 saboterjev.« Nemški feldmaršal Wilhelm Keitel je med Nürnberškimi procesi izjavil, da »nemški obveščevalci niso uspeli vplivati na vojaške akcije med vojno«. Za to velike zasluge pripadajo tudi SMERŠ-u.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Po drugi strani del ruske družbe krivi SMERŠ za pokole nedolžnih ljudi. Leta 2013 je liberalni politik Leonid Gozman primerjal SMERŠ s Hitlerjevo SS: »Ta organizacija ni bila nič manj morilska … Ne vem, koliko ljudi so postrelili in koliko so jih zaprli v taborišča.« Ta izjava je sprožila burno javno razpravo.

Res mnogi, ki jih je aretiral SMERŠ, niso bili povezani z vohunjenjem, nekateri so bili samo dezerterji, »samostrelci« (ki so se nalašč ustrelili, ker so se bali bojevanja) ali »politično nezanesljivi«. Tudi neki kapetan, v prihodnosti znani pisatelj in disident Aleksander Solženicin se je znašel v gulagu po zaslugi SMERŠ-a, saj je ravno ta organizacija prebrala njegovo pismo, ki je kritiziralo Stalina.

Kontroverzne informacije

Celo po statistikah SMERŠ-a samega je število aretirancev (594.000) resno presegalo število nemških agentov. Veteran druge svetovne vojne, poročnik Aleksander Lebedincev, se je v pogovoru za časopis Argumenti i fakti spominjal: »Veliko oficirjev SMERŠ-a ni med vojno ujelo niti enega vohuna. Žal pa je bilo tukaj veliko drugih, zlasti samostrelcev.«

Po drugi strani Valerij Hristofonov razlaga, da je »SMERŠ statistično izgubil toliko oficirjev kot Rdeča armada«. Štirje oficirji SMERŠ-a so posmrtno postali heroji Sovjetske zveze.

Posebne naloge

Javna domena

Poleg aretacij vohunov in dezerterjev je SMERŠ brezkompromisno zavajal nemške sovražnike. »Stalin je [leta 1943] vztrajal pri krepitvi dezinformacij. SMERŠ je med vojno izvedel 183 tovrstnih operacij,« razlaga Ždanovič. Nekatere akcije so bile bolj zapletene: Sovjetskega agenta Aleksandra Kozlova so na primer poslali v nemško zaledje, kjer se je vpisal v šolo za obveščevalce in dajal Nemcem lažne informacije o mnogih pomembnih zadevah.

Ko je maja 1945 Rdeča armada vstopila v Berlin, si je SMERŠ prizadeval ujeti Adolfa Hitlerja. To mu ni uspelo, saj se je voditelj nacistov ustrelil, je pa SMERŠ zavračal nadaljnje govorice, da naj bi bil Hitler še živ – odkrili so namreč ostanke Hitlerjevih kosti.

Neslaven konec

Po vojni so SMERŠ razpustili, saj je organizacija opravila svojo misijo. Abakumov se je povzpel visoko po družbeni lestvici in leta 1946 postal minister za državno varnost, vendar to ni trajalo dolgo. Izgubil je v notranjem boju med partijsko elito in leta 1951 je bil na Stalinov ukaz aretiran. Tri leta pozneje so Abakumova usmrtili njegovi nasledniki. Čeprav so ga mučili, nikoli ni priznal krivde, a mu to ni pomagalo, kot še v mnogih brutalnih primerih tistega časa. Celoten SMERŠ in njen šef so izginili.

Preberite še:

Strašni general KGB-ja in ustanovitelj posebne enote Vimpel

"Povprečen Slovenec obožuje Jamesa Bonda, zgraža pa se nad UDBO"

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.