»Trakec sv. Jurija so si izmislili novinarji. Verjetno ne gre za naključje – z blazinicami prstov čutimo sodobno zgodovino in stanje v družbi,« je v nekem intervjuju povedala Natalija Loseva. Ravno ona je tista oseba, ki je leta 2005 prišla na zamisel o takšnem simboličnem trakcu. Tako je poskušala pojasniti, zakaj so oranžno-črni trakci postali tako priljubljeni. Danes so simbol spomina na umrle v drugi svetovni vojni, podobno kot se na Zahodu z makom spominjajo žrtev prve svetovne vojne.
Lokalna pobuda
Oranžno-črni trakci so danes zares izredno priljubljeni. Vsako leto pred 9. majem, ko se praznuje dan zmage, jih v Rusiji razdelijo na milijone, hkrati jih delijo tudi v drugih državah (v Sloveniji jih lahko v letu 2019 dobite vsak dan med 12. in 18. uro v Ruskem centru znanosti in kulture v Ljubljani, vse do 8. maja). Nosijo jih običajni državljani, veterani in tudi najvišji ruski politiki na čelu s predsednikom Putinom.
Vendar se je vse skupaj pred 13 leti začelo z lokalno pobudo skupine novinarjev iz državne medijske agencije RIA Novosti, ki so pripravili spletni projekt Naša zmaga z osebnimi pričevanji ljudi, ki se jih je dotaknila vojna. Šele potem, ko je akcija začela dobila zalet, jo je začela podpirati tudi oblast, razlaga Loseva.
Ruslan Šamukov / TASS
Pozneje je pojasnila, kaj so novinarji čutili v družbi »z blazinicami svojih prstov« pred zagonom svoje iniciative. Dejala je, da je priljubljenost trakcev postala reakcija na nihilizem v predhodnem obdobju, ki je sledilo po razpadu Sovjetske zveze:
»Že nekaj časa smo doživljali obdobje zavračanja in ogorčenja [nad sovjetsko preteklostjo]. Družba je želela odpisati izid velike domovinske vojne in druge svetovne vojne skupaj z bremenom sovjetske preteklosti, v istem košu s stagnacijo, železno zaveso in siromaštvom. […] Ampak veste, družba je težko zdrava, če nima čustvene zgodovinske opore. Deficit samospoštovanja ustvarja uboge in nezrele ljudi. Na splošno se mi zdi, da je trakec zapolnil nišo zdravega ponosa.« Trakci se delijo pod sloganom: »Spominjam se. Ponosen sem.«
Red sv. Jurija med drugo svetovno vojni ni obstajal
Čeprav je bil simbol priljubljen, se ni mogel izogniti kritikam nekaterih, ki so v ozadju pobude videli politične motive. Nekateri člani Komunistične partije, ki tudi danes v Rusiji ostaja vplivna, so začeli obsojati projekt, ker so v ozadju videli domnevno željo, da se umaknejo simboli zmage, povezani s komunizmom, npr. rdeča zastava, pod katero je bil izbojevana zmaga v vojni. Trdili so, da »trakec sv. Jurija nima nikakršne zveze niti z veliko domovinsko vojno [boj ZSSR proti Nemčiji in njenim zaveznicam med drugo svetovno vojno], niti s sovjetskim obdobjem nasploh.« Tako naj bi bila iniciativa uperjena proti komunistom.
B. Zalvilj / Sputnik
Drži, da je georgijska lenta spadala k Redu svetega Jurija (barvi sta predstavljali smodnik in ogenj), najvišje vojaške nagrade še od časov carice Katarine Velike v 18. stoletju, ki je bila po revoluciji leta 1917 ukinjena. S povsem formalnega stališča trakec sv. Jurija med drugo svetovno vojno ni obstajal in je bil spet uveden šele leta 2000.
Je pa obstajalo nekaj zelo podobnega
Toda ni vse tako enostavno. Med vojno, točneje od leta 1942, je obstajal trakec v istih barvah, le da pod imenom Gardijska lenta. Enako kombinacijo barv je imel tudi Red Slave, ki je bil uveden leta 1943 in podeljen več kot milijonu vojakom. Govori se, da sovjetski red kot tak in njegove barve neposredno izvirajo iz carskega reda sv. Geogrija. Stvar je v tem, da so sovjetske oblasti med drugo svetovno vojno začele obujati nekatere simbolne elemente iz nekdanje ruske carske vojske.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Tudi medalja, ki so jo dobili skoraj vsi vojaki – »Za zmago nad Nemčijo«, je imela proge v georgijskih barvah. Po vojni so bili lenta in njeni barvi priljubljeni elementi na sovjetskih plakatih in razglednicah, kot lahko vidite tukaj. Tako bi lahko rekli, da se je georgijska lenta od trakcev v veliki domovinski vojni razlikovala samo po imenu.
Obtožbe o »PR-plagiatu«
Nekateri so sumili, da so ruske oblasti uvedle georgijsko lento v odgovor na oranžno revolucijo 2004 v Ukrajini, kjer so imeli podporniki svoje oranžne trakove. »Oranžna revolucija je imela oranžno lento, georgijska pa črno-oranžno. Očitno imamo opravka s PR-ovskim plagiatom,« je zapisal neki kolumnist. Toda tudi pri ameriškem časniku The Washington Post, ki mu ravno ne moremo očitati prevelike naklonjenosti do Kremlja, so pisali, da »se govorice zdijo neresnične«. So pa vseeno trakce vzeli za svoje tisti, ki so med ukrajinsko krizo nasprotovali novi vladi v Kijevu, in tako je trakec sv. Jurija v Ukrajini uradno prepovedan.
Utemeljiteljica lente Natalija Loseva opominja, da je »projekt apolitičen in usmerjen k zgodovinskemu spominu. […] Če je lokalna akcija postala narodna tradicija, bi bilo zaželeno, da se ne izgubi njen prvotni namen: doživljanje osebne družinske zgodovine v kontekstu druge svetovne vojne in sprejemanje dramatičnih dogodkov s sredine 20. stoletja, spoštovanje k žrtvam, ki jih je dala praktično vsaka družina v državi.«
Na koncu je en trakec sv. Jurija dal nase celo papež, čeprav so v Vatikanu pozneje pojasnili, da Frančišek ni točno vedel, za kaj gre.
Vabljeni tudi k branju in obisku:
Obeleževanje zmage nad fašizmom s fotografsko razstavo v Ljubljani
Pesmi zmage: Zbor Tureckega in Soprano 4. maja na Kongresnem trgu v Ljubljani
Mati Domovina kliče: 15 najbolj znanih sovjetskih plakatov iz druge svetovne vojne