Najzloglasnejši serijski morilci v ruski zgodovini

Šele carica jo je ustavila

Prvi serijski morilec v Rusiji je bila ženska, čeprav je na splošno serijskih morilk manj kot njihovih moških kolegov. Darja Saltikova se je v zgodovino zapisala z vzdevkom Saltičiha in je pripadala staremu plemiškemu rodu. Do 25. leta je bila pobožna ženska, ki ni kazala nagnjenosti k nasilju, a se je vse spremenilo z moževo smrtjo. V nekaj mesecih, odkar je postala vdova, je začela pretepati sluge za vsako malenkost. Njene žrtve so bile v glavnem ženske in dekleta, še posebej groba je bila do tistih, ki bi se morale kmalu poročiti.

Saltikova ni bila posebej prefinjena morilka. Žrtve je pobijala s poleni ali pa jih je prijela za lase in tolkla ob zid. Tiste, ki so preživele večurno nasilje, je za povrh še stradala ali jih pustila zunaj v mrzli zimi brez oblačil.

Umori so se vrstili skoraj sedem let. Kmetje so v tem času proti njej vložili 21 tožb, vendar nobena ni obrodila sadov, saj je imela Saltikova dobre zveze in je lahko kot bogata ženska podkupovala uradnike. Tiste, ki so jo poskušali sodno preganjati, je čakala bridka usoda: nekatere je Saltičiha umorila, druge je spravila v prisilno delo.

Leta 1762 pa je le bilo zadoščeno pravici. Dva kmeta sta se uspela pritožiti pri carici Katarini II. Enemu od njiju je Saltikova ubila ženo, drugemu celo tri. Obsodila jo je carica osebno. Sodniki so prišli do sklepa, da je Saltikova kriva za smrt 38 ljudi, osumljena pa je bila umora še 26 drugih ljudi. Tisti čas je bila smrtna kazen za kazniva dejanja ukinjena, zato so jo obsodili na doživljenjsko zaporno kazen.

Njen zapor je bil v kleti enega od moskovskih samostanov, kamor ni prišel niti kanček svetlobe. Tam je preživela 11 let, nato pa so njeno kazen omilili. Dobila je namreč celico z oknom, na katerem so bile rešetke. Radovedneži so lahko pristopili do okna in se z njo pogovarjali, vendar je Saltikova obiskovalce v glavnem zmerjala in pljuvala vanje. Po 33 letih v zaporu je umrla.

Današnji psihologi serijski morilki pripisujejo epileptoidno psihopatijo, ki lahko sproži nenadzorovane afekte. Ker so bile njene žrtve v glavnem mlade lepotice, strokovnjaki namigujejo, da bi lahko bila prikrita lezbijka.

»Smrt lepoticam!«

Poleg Saltičihe beleži Carska Rusija samo še dva primera serijskih morilcev. Eden od njiju ni bil manijak, ampak tat. »Morilec iz Carskega sela« Konstantin Sazonov je služil v znanem liceju v Carskem selu, ravno v tistem času, ko se je tam šolal pesnik Aleksander Puškin.

Po drugi strani je Nikolaj Radkevič bil pravi manijak. V mladosti ga je zapeljala starejša ženska, ki ga je nato pustila, za povrh pa ga je »nagradila« še s sifilisom. Pri sebi je sklenil, da bo svet očistil razvratnih žensk. Leta 1909 je v Peterburgu ubil tri prostitutke in poskušal umoriti hotelsko sobarico, medtem ko je vzklikal: »Smrt lepoticam!« Številne žrtve so bile mnogokrat ranjene z nožem. Radkeviča so na koncu ubili zaporniki na poti na kazensko prisilno delo.

Prvi sovjetski

Po revoluciji leta 1917 je kri v Rusiji tekla v potokih, toda v ozadju ruske državljanske vojne se je pojavil tudi pravi serijski morilec. Leta 1921 so začeli po Moskvi opažati vreče s trupli. Vsa so bila zvezana na poseben način: glava je bila med koleni, noge zvezane ob grudi, roke za glavo, čvrsto stegnjene ob hrbtu. Trupla so tako zavzela manj prostora. Neznani morilec je dobil vzdevek »Paketnik«.

V eni od vreč so odkrili pozobana semena, zato so preiskovalci sklenili, da morilec dela kot kočijaž. Še eno truplo je bilo zvezano z otroškimi plenicami, zato so začeli iskati kočijaža, ki je pred kratkim dobil otroka. Iskanje se je nadaljevalo še več kot dve leti. Na koncu je policija vstopila v stanovanje Vasilija Komarova in v njegovi omari z oblačili našla svež les. Komarov je skočil skozi okno in pobegnil, vendar so ga že naslednji dan ujeli.

»Paketnik« Vasilij Komarov je res delal kot kočijaž, okradel je svoje žrtve in prodajal ukradeno robo na tržnici. Vedno je delal sam: na tržnici je spoznal novo osebo, jo povabil k sebi domov, napil z vodko, jo zabaval, nakar jo je udaril po glavi s težkim kladivom in za vsak primer zadušil še z vrvjo. Žrtev je nato zvezal in »spakiral« v vrečo. Po njegovih besedah je proces trajal manj kot pol ure, nato pa je celo noč molil, da bo duša žrtve počivala v miru. Trupla se je znebil zjutraj pred odhodom v službo, navadno jih je odlagal v praznih hišah ali v reki, včasih jih je zakopal.

Določen čas je Komarov svoja trupla uspešno skrival pred ženo. Ko je slednja izvedela za njegove umore v stanovanju, je reagirala precej stoično: »Nimam kaj, se moram navaditi na to.« Ko so se dogajali umori, je z otroki odšla iz hiše, ponoči pa je skupaj z možem molila za žrtve in mu zjutraj pomagala odlagati trupla.

Komarova so okrivili za smrt 29 ljudi. Med preiskavo bi ga množice skoraj same razčetverile na ulici. Proces je odmeval v javnosti in spremljal ga je tudi znani pisatelj Mihail Bulgakov, avtor Mojstra in Margarete, ki je naredil zapis o »primeru Komarov«.

Komarov je zatrjeval, da je ubijal iz koristoljubja, toda izkazalo se je, da so mu umori prinesli manj kot trideset dolarjev po takratnem tečaju.

»Izvršitelj« NKVD-ja Pjotr Mago je ustrelil Komarova in njegovo ženo. Isti izvršitelj je sicer v svoji službi tista leta postrelil preko 1000 ljudi. Verjetno se tu skriva tudi odgovor na vprašanje, zakaj iz let revolucije, državljanske vojne in Stalinove vladavine ne poznamo drugih primerov serijskih morilcev: Ljudje so lahko svojo željo po umorih, vojni in politični represiji pogasili po legalni poti.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Spoznajte še pet velikih zločinov, ki so jih razrešili v sodobni Rusiji.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.