Zlomljeni brez boja: Boleče umikanje pol milijona sovjetskih vojakov iz Vzhodne Nemčije

AP
Konec 80. let 20. stoletja je brez enega strela izginila močna zahodna tamponska cona sovjetskega bloka. Ogromna sovjetska grupacija v Vzhodni Nemčiji je bila pripravljena na delo v najhujših pogojih, tudi ob jedrskem napadu, vendar ni zmogla preživeti politike svojih državnih voditeljev. Ob potezah takratne Moskve so se elitne enote sovjetske armade čutile ponižano.

9. maja 1945 je na Rdečem trgu potekala parada ob zmagi v drugi svetovni vojni, 20 dni pozneje pa je iz vrhovnega štaba ZSSR prišel ukaz o ustanovitvi okupacijske vojske na čelu z znanim vojskovodjo, maršalom Georgijem Žukovim. Sovjetske enote s štabom v Potsdamu (pozneje Wünsdorfu) so imele nalogo, da zagotovijo Sovjetski zvezi nadzor nad svojo okupacijsko cono v Nemčiji, kjer je bilo potrebno normalizirati življenjske razmere v pogojih miru.

Stalin verjetno ni načrtoval, da bodo sovjetske in zavezniške čete v Nemčiji tako dolgo. Politični voditelji ZSSR so prvotno razmišljali o morebitni združitvi Nemčije. Po likvidaciji nacizma so bili prvi pretendenti za zmago v Nemčiji komunisti in socialisti, Sovjetski zvezi pa bi dobro del zaveznik v središču v Evropi, za kar so obstajale primerne predispoziciji.

»Tamponska cona« pred Zahodom

Rampa na meji sovjetske okupacijske cone po koncu druge svetovne vojne v Nemčiji, spominski park Point Alpha, Turingija

Vendar so se nato razmere razvijale v drugo smer. Začela se je hladna vojna in grupacija v Nemčiji je postala tamponska cona na zahodu območja pod sovjetskim vplivom. Od leta 1954 se je uradno imenovala Grupacija sovjetskih čet v Nemčiji, njen status je pravno opredelila pogodba o odnosih med ZSSR in NDR leta 1955.

Ves svet si je lahko oddahnil, saj se je izognil tretji svetovni vojni, sovjetski grupaciji v Nemčiji pa ni bilo potrebno odslužiti njenega glavnega namena. Nenazadnje so bile dobro pripravljene in opremljene vojaške formacije že same po sebi zadosten dejavnik za stabilnost in trezno razmišljanje v Washingtonu in Bruslju.

Enostransko sovjetsko popuščanje

Opuščen sovjetski hangar z letalom MiG-21, Nobitz, Altenburg, Turingija, Nemčija

Stvari so se spremenile leta 1989, ko je Sovjetska zveza pod vodstvom Mihaila Gorbačova v duhu splošnega popuščanja v zunanji politiki napovedala enostransko zmanjšanje sovjetskih čet v Nemčiji. Iz Nemčije so šle najsmrtonosnejše enote. Umaknili in razpustili so dve tankovski diviziji, dva ločena tankovska polka in osem ločenih bataljonov.

Padel je Berlinski zid, ZSSR pa je bila oslabljena zaradi kontroverznih reform in stanja v zunanji politiki, zato ni mogla sploh doseči, da bi se pri združevanju Vzhodne in Zahodne Nemčije spoštovali njeni interesi. Sporazum o končni rešitvi vprašanja Nemčije, znan kot »Sporazum 2+4«, so 2. septembra 1990 podpisali zunanji ministri Zahodne in Vzhodne Nemčije, ZSSR, ZDA, Francije in Velike Britanije. V praksi je to dejansko pomenilo širitev meja Zahodne Nemčije in absorpcijo Vzhodne.

Pri tem ZDA niso niti pomislile, da bi umaknile svoje enote iz Zahodne Nemčije (še danes so tam), medtem ko je ZSSR pristala na to, da umakne vse svoje vojake do leta 1994. Moramo poudariti, da je Zahodna vojaška grupacija (takratno novo ime Sovjetske grupacije v Nemčiji) štela 546.200 ljudi, imela je 115 tisoč kosov bojne tehnike, 677 tisoč ton streliva, 36290 zgradb in objektov v 777 vojnih naseljih. Tako množično umikanje vojakov in premoženja v tako kratkem roku je spominjalo na pobeg osramočenega človeka v puščavo.

Po vrnitvi iz Nemčije so večino enot v Rusiji razpustili. Mnogi Nemci so izkazali empatijo do teh sovjetskih vojakov, saj so se zavedali, da v domovini niso imeli niti svojega stanovanja, mnogim je grozilo, da bodo odpuščeni iz vojske, tistim, ki bodo dobili drugo delovno mesto v vojski, pa da jih čaka mizerna plača.

Zgodovinar Werner Borchert razlaga, da se je med umikanjem lokalno prebivalstvo pogosto pritoževalo nad hrupom sovjetskih tovornjakov in tankov, vendar je večina vseeno imela odhajajoče sovjetske vojake za prijatelje. Sovjetski vojaki so na Nemškem živeli vrsto let in sklepali prijateljstva z nemškimi domačini, prirejale so se parade, mitingi, nosilo se je cvetje. Seveda so bili tudi neprijetni dogodki. Med umikanjem armade je denimo nekdo vrgel baklo na vagon s strelivom, ko je vozilo šlo pod nadvozom. Stražar je baklo pogasil in preprečil eksplozijo streliva, a je pri tem sam izgubil življenje.

V domovini so bili kot tujci

Podoba sovjetskega vojaka pri Checkpoint Charlie, nekdanji kontrolni točki med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom

Ko so se sovjetske čete vračale domov, je bilo najbolj pereče vprašanje, kje v Rusiji bi jih namestili. Vojni vrh je predlagal, da bi čete umikali po francoskem zgledu, tj. da bi ob umiku istočasno v istem tempu zanje pripravili nove lokacije. Toda politika na predloge ni reagirala. Zadnji komandant umikajoče se grupacije Matvej Burlakov je komentiral, da državni vrh »ni mislil na svojo vojsko«. Še več, takratni ruski predsednik Boris Jelcin je imel več posluha za zahodne sogovornike in je odločil, da se rok za umik armade še skrajša za štiri mesece.

Na začetku pogovorov o umiku enot je nemška stran obljubila, da bo v Rusiji zgradila stanovanja za vse oficirje, saj ji je bilo pomembno, da se čim prej znebijo Zahodne vojaške grupacije. Vendar je za to rešitev namenila samo 8 milijard mark. Na ozemlju Rusije, Belorusije in Ukrajine je bilo skupno zgrajenih 45 tisoč stanovanj. Preko 170 tisoč aktivnih oficirjev in 160 tisoč drugih vojaških oseb pa je ostalo brez strehe nad glavo.

Vračanje v domovino je bilo za mnoge osebno tragedijo. Oficirji so se vračali v Rusijo v valovih, skupaj z vojaki, žene in otroke pa so pošiljali k staršem, sorodnikom ali znancem. Po vrnitvi v Rusiji so se mnogi znašli na družbenem dnu, živeli so tudi v šotorih po več let. Številne družine se nikoli niso uspele ponovno sestaviti skupaj.

Sovjetsko premoženje v Nemčiji

Zadnje praznovanje obletnice dneva zmage v Berlinu pred umikom zadnjih sovjetskih čet, 8. maj 1994

Pomembno je bilo tudi vprašanje, kaj bo s sovjetskim premoženjem v Nemčiji. Nepremičnine Zahodne vojaške grupacije so bile ocenjene na 28 milijard dolarjev, Rusija je želela dobiti vsaj 7,35 milijard. Nemška stran pa je nasprotno vztrajala, da mora Nemčija dobiti odškodnino za prizadejano »ekološko in premoženjsko škodo«. Ruska stran je na koncu dobila samo 385 milijonov dolarjev. Rusija je takrat sama na Zahodu prosila za kredite, zato nekako ni mogla imeti trdnega položaja v pogajanjih.

Voditelja držav sta se dogovorila, da kupno pravico za nepremičnine Zahodne vojaške grupacije pripade nemškemu ministrstvu za finance, ki pa mu po besedah zadnjega sovjetskega komandanta te grupacije preprosto ni bilo smiselno sploh kaj prodajati: »Tako in tako je bilo vsem jasno, da nihče ne bo vzel nič s seboj in bodo Nemci na koncu vse imetje dobili zastonj.«

V korespondenci komandanta Burlakova s sovjetskim političnim vodstvom najdemo zanimivo podrobnost: komandant je večkrat opozarjal, da so mu znane odvetniške družbe iz Zahodne Nemčije ponudile pravno pomoč pri boju za ohranitev sovjetske lastnine, eno podjetje je bilo celo pripravljeno prevzeti nase vse stroške takšnega procesa, če v primeru uspeha v postopku dobi 30% vrednosti premoženja. Vendar Moskve ponudba ni zanimala in Sovjetska zveza je svoje premoženje oddajala kar tako.

Pika na i temu vprašanju je bila postavljena 16. decembra 1992, ko je Jelcin pristal, da Rusija preda nemškim oblastem »nepremično imetje, zgrajeno s sredstvi nekdanje ZSSR«.

Takrat so vojaki iz principa pokupili in odnesli vse, kar so lahko. V Rusijo so izvozili hangarje, skladišča, celo betonske plošče z letaliških pist in parkirišč vojaške tehnike. Kmalu zatem so se razplamtele zgodbe o »ekološki škodi«, 60% površin, ki jih je v Nemčiji zapustila sovjetska vojska, pa danes uporablja civilni sektor. Samevala so samo strelišča in poligoni, pa še ta so pozneje ponekod pritegnila investitorje.

Zahodna vojaška grupacija je prenehala obstajati 31. avgusta 1994. Na slovesnosti v berlinskem parku Treptower je ruski predsednik Jelcin pred tri tisoč ljudmi izjavil, da po umiku sovjetskih čet pričakuje, da se bodo odnosi z Nemčijo dvignili na nov nivo. Danes vemo, da se odnos Zahoda do Rusije ni tako zelo spremenil, čeprav je Rusija zanje uničila svoje najboljše bojne enote, kvečjemu je bila tarča posmeha ob uradnih slovesnostih. Vendar posmeha ni bilo več, ko Rusija ni bila več pripravljena na popuščanje.

Avtor je vojaški zgodovinar.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še mnenje slovenskega zgodovinarja: Hladna vojna se ni nikoli končala

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke