Svetovno prvenstvo v nogometu v Rusiji je v polnem teku, vendar je v Sloveniji tokrat zanimanje zanj malenkost manjše kot leta 2010, ko je na SP zadnjič nastopala tudi slovenska nogometna reprezentanca. Zanimivo je dejstvo, da je v dodatnih kvalifikacijah za pot v Južno Afriko tedaj izločila ravno Rusijo, ki sedaj kot gostiteljica prvenstva ponovno pridobiva na samozavesti.
Slovenija je novembra 2009 zmagala »za las«, po številu golov v gosteh. Rusija je namreč doma na prvi tekmi na moskovskem stadionu Lužniki zmagala z 2:1, nato pa je 18. novembra 2009 Slovenija v mariborskem Ljudskem vrtu zmagala z golom Zlatka Dedića z 1:0. Rusi pa niso bili zadovoljni z nekaterimi odločitvami norveškega sodnika, ki je v napetem drugem polčasu izključil Aleksandra Keržakova zaradi domnevnega prekrška nad vratarjem Handanovićem.
Slovenska zmaga novembra 2009 je bila vsekakor velik šok za Ruse, ki so še leta 2008 praznovali najboljši uspeh postsovjetske ruske reprezentance do sedaj – uvrstitev v polfinale evropskega prvenstva. Optimizem in navdušenje so (poleg pritožb nad sojenjem) nadomestili črni pogledi na domači ruski nogomet, mnogi ruski nogometni navijači pa so se končno naučili za vedno ločiti med Slovenijo in Slovaško.
Še pomnite te čase? Zbrali smo nekaj vtisov iz ruskih medijev tiste dni, ki kažejo, da je Rusijo v zadnjih devetih letih vsekakor zajel nov val nogometne samozavesti.
Aleksander V. Černih / Global Look Press
»So Rusiji ukradli svetovno prvenstvo?« so po koncu tekme naslovili članek v enem vodilnih ruskih novičarskih medijev Argumenti i fakti. Na spletnem portalu so bili vidno presenečeni že ob koncu prvega polčasa, ki se je z golom Zlatka Dedića v 44. minuti končal z 1:0 za Slovenijo. Takole so začeli »poročilo v živo«: »Branilci reprezentance nočejo na prvenstvo. Rusija izgublja proti Sloveniji, ki jo je že na zemljevidu težko najti. Obramba dobitnikov bronaste medalje na evropskem prvenstvu ne spominja na nič …« Še sredi polčasa je bilo mogoče brati zapise ruskega komentatorja, kako so ruski nogometaši »očitno boljši« od slovenskih. Nato pa: »Zdelo se je, da so Slovenci odprli vse svoje karte in je Rusija začela diktirati pogoje. Tukaj, po še eni nevarnosti pred slovenskimi vrati, diagonalna podaja s krila, strel Dedića … pazi, Igor (vratar Akinfejev)!«
Po uvodu v drugi polčas, ki omeni hitri menjavi selektorja Rusov Guusa Hiddinka, med katerima je na igrišče prišel tudi napadalec Aleksander Keržakov, je bilo vzdušje napeto. Naprej beremo tole: »Tekma se je začela z napadom Rusov in … nedosojeno enajstmetrovko proti našemu golu, ko je Berezucki odkrito podrl slovenskega napadalca v svojem kazenskem prostoru. Piščalke ni bilo slišati in seveda ni zazvenela niti čez pol minute, ko Žirkovu niso pustili, da bi šel ena na ena. Očitno je, da je postalo ozračje na igrišču zelo napeto. Nič več ni govora o slovanskem bratstvu.«
»Nismo zaman v poročilu po prvi tekmi hvalili pamet Slovencev, ki so znali doseči svoje, njihova volja za dosego cilja se je zdela res železna. 74% naših bralcev je takrat menilo, da bo šla Rusija na svetovno prvenstvo, čeprav nam potek prve tekme ni mogel vlivati posebnega optimizma. Sedaj pa Slovenci na drugi tekmi po dosegi gola ne stopijo v obrambo, ampak še naprej pritiskajo na Ruse, v napad gredo s celimi bataljoni. Rusom je manjkalo hitrosti za protinapade.«
Aleksander V. Černih / Global Look Press
Po prvi resni ruski priložnosti v 64. minuti se je kmalu zgodil trenutek, po katerem se je v središču pozornosti znašel norveški sodnik: »Naslednji napad Rusov je bil usoden … za Ruse. Keržakov se je v napadu srečal z vratarjem in po soočenju '10 na 12' (Akinfejev ni pritekel, sodnik, čigar priimek ne sme blatiti naše spletne strani, pa je bil vidno na strani domačinov) je sodnik poslal našega napadalca z igrišča. Čeprav je bilo na posnetku vidno, da se ni dotaknil vratarja. Z vsem spoštovanjem do Aršavina moram reči, da smo zadnjih 20 minut ostali brez napadalca, ravno takrat, ko bi morali nujno doseči zadetek.«
Slovenija je nato uspela z igralcem več pripeljati tekmo do konca, na igrišče je ob menjavi celo znova poslala napadalca Nejca Pečnika, ki je dosegel ključen gol v Moskvi. »Zelo veselo je bilo na tribunah. Slovenci so dokazali svoje mojstrstvo in znanje, kako se dela s sodniki. Zbogom, Guus Hiddink (selektor Rusov), hoteli ste najboljše, dobili pa ste običajno.« Ruski novinar časnika AiF nato namesto epiloga še našteva, kdo vse si je zaman želel zmage Rusov: to so bili razni ljudje, od novinarjev in urednikov TV-postaj, ki bi imeli z Rusijo na prvenstvu večjo branosti in gledanost, do politikov, ki bi bili veseli manjšega nezadovoljstva ljudstva ob uspehu reprezentance, pa do kitajskih tekstilnih delavcev, ki so izdelovali navijaške suvenirje z napisom »Rusija«.
Vtise akterjev je dan pozneje dobro zbral vodilni ruski športni portal Sport ekspress. Legendarni napadalec sovjetske reprezentance Sergej Andrejev je na primer opozoril, da si Rusija ne bi smela dopustiti slovenskega gola v Moskvi in da je to pač najboljši rezultat, ki ga trenutno lahko doseže ruski nogomet, saj boljše postave ni bilo mogoče narediti. Mnogi ruski analitiki, nogometaši, trenerji in celo umetniki so svojim rojakom očitali počasno gibanje in pomanjkanje tako železne volje, ki so jo imeli nasprotniki, začela pa so se pojavljati tudi vprašanja, ali bi moral selektor Guus Hiddink zapustiti rusko klop (ob izteku pogodbe naslednje poletje se je to res zgodilo).
Mogoče je bilo brati tudi mnenja, da neuvrstitev na svetovno prvenstvo ne predstavlja konca sveta in bodo v prihodnje najbrž spet nastopili boljši časi …
Bi lahko Rusija letos ponovila velike dosežke z Eura 2008, ko je ekipa prišla do polfinala? Preberite analize in ocene kakovosti današnje ruske reprezentance v tem prispevku.